"Z vsako zaklano živaljo je v meni zamrl glas sočutja"

Po objavi posnetkov iz klavnice Košaki se je odprla razprava o humanosti klanja, vplivu slednjega na klavce ter širšo okolico. Pogovarjali smo se z Dragoljubom Blagojevićem, veganskim aktivistom, ki dela kot prostovoljec pri Slovenskem veganskem društvu, ima pa tudi izkušnjo z delom v bosanski klavnici. V mladostniških letih je klal doma, nato pa se je zaradi dobre zaposljivosti klavcev vpisal na živilsko šolo v Bosni. "Motiviral me je oče, ker se mu je zdelo, da imam za klanje dobro roko," pravi. Izkušnje s klanjem so nanj tako močno vplivale, da je v prvem letniku menjal smer prakse in se odločil za nadaljevanje šolanja za peka, pozneje pa je študiral psihologijo in teologijo. Po menjavi smeri šolanja je postal vegetarijanec, leta 2016 pa vegan. Govorili smo o njegovi osebni izkušnji, o razmerah v slovenskih mesno-predelovalnih obratih nima lastnih izkušenj.

Posnetki iz klavnice Košaki so mnoge šokirali. Kaj pa vi? Ste bili šokirani?

"Vse, kar sem videl na teh posnetkih, je normalna praksa, ki sem jo doživel v Bosni. Kruta realnost je, da so klavnice brutalne. Mesarji, ki delajo v klavnicah, imajo v sebi ogromno jeze. Vsak dan gledati kri in ubijanje ni nekaj naravnega človeku."

Izobraževali ste se za mesarja klavca. Česa so vas učili v šoli?

"O sistemih masovnega klanja, tehnikah usmrtitve, logistiki prevoza klavnih živali, skladiščenju mesa in notranjih organov, pripravi živali na klanje in kako jih imeti zaprte."

Zakaj se ljudje po vašem odločijo za poklic mesarja klavca?

"Odločijo se tisti, ki nujno potrebujejo kruh na mizi in topel dom ter upajo na hitro zaposlitev in majhno konkurenco na trgu dela. A iskreno povedano, po prenehanju šolanja za klavca nisem več imel veliko stika z ljudmi, ki se odločajo za to delo. Osebnostna struktura ljudi, ki želijo postati klavci, mi je še vedno uganka."

Če želiš biti klavec, jih ne glej v oči

Kdaj ste zaklali prvo žival in kako ste se ob tem počutili?

"Ko sem bil star štirinajst let, sem šel na željo staršev čez poletje delat kot pastir skupaj s starejšim bratom. Če se prav spomnim, sva pazila na približno dvesto ovc. Njihova lastnika sta delala kot policista ali vojaka oziroma nekaj podobnega. Bil sem svoboden, spal sem ob reki, lovil sem ribe - to je bila tudi moja glavna hrana -, veliko sem plaval, ogromno bral in se igral s pastirskim psom in ovcami. Čez nekaj časa me je lastnik ovc vprašal, ali bi se želel izučiti za klavca. Že prej sem mu kdaj pomagal, nikoli pa tega nisem počel sam. Še preden sem se dobro zavedal, sem bil njegov klavec ovc. Vsi so mi govorili, da imam za to delo naravni talent in dobro roko. Ko sem to počel prvič, drugič, tretjič, je bilo grozno. Kriki, obupano otepanje z nogami in celim telesom, grgranje krvi v ustih, zvok diha, ki počasi zamira, oči, ki postanejo steklene in prazne, črna kri na travi, čakanje, da žival dokončno izdihne. Mislil sem si, da če tega ne bom sposoben, bom tretiran, kot da nisem dovolj moški. Ko sem kasneje razmišljal o tem, sem spoznal, da je z vsako živaljo, ki sem jo zaklal, umrlo tudi nekaj humanega v meni."

Kaj pa potem v klavnici? Kako je bilo rutinsko ubijati živali?

"Prvi dan v klavnici je bil v vsakem pogledu horor. Krvave stene, prestrašen pogled živali, ki gledajo in slišijo kričanje brutalnih smrti živali pred sabo na različnih strojih. Razmesarjena telesa, ki visijo v zraku, odrezane glave, kupi notranjih organov v vsakem kotu in potoki krvi. Zdi se mi, da sem se vedno bolj zavedal, da ima žival nekaj, čemur lahko rečemo duša ali osebnost. Ko vidite grozo in ogromen strah za svojo eksistenco, ko stojijo pred vami; ko vidite v nekaterih solze in žalost tako kot pri človeku ... Tukaj govorimo o živalih, ki so večinoma celo mladički, kar te še bolj prizadene. Neki klavec mi je nekoč med odmorom za malico rekel: 'Če želiš biti klavec, jih ne glej v oči, zmešalo se ti bo. Bolelo te bo …' Minili so dnevi in puščali občutek krivde."

Prednost imata ekonomičnost in hitrost

Kako poteka proces klanja?

"Tehnike klanja so različne. Ekonomičnost in hitrost imata prednost pred vsem. Včasih zaradi nemarnega klanja umirajo res počasi. Velikokrat gre žival še živa na rezanje. Redko se takoj preda smrti, zato je veliko brcanja s šibo in jeznega udarjanja, klavci pa hitro izgubijo potrpežljivost z njimi. Elektrika onesposobi žival in vse, kar ji preostane, je, da gleda, kako ji z nožem režemo vrat ali ga zabijamo v srce. Večje živali s posebno pištolo ustrelimo v čelo - s tem se jo samo onesposobi, a je še vedno pri zavesti. Premika se in brca kot pijanec. Ko ji režeš vrat, se niti ne brani, ampak samo brca nogami v zrak."

Ste se kdaj poškodovali pri delu klavca?

"Živali se branijo, zato so udarci živali precej pogosti, ko pristopaš z elektrodo ali pištolo. Večkrat sem se tudi porezal po prstih, ko sem rezal meso."

Kakšne posledice je na vas pustilo to delo?

"Ogromen občutek krivde. Velika žalost me prevzame, ko vidim kamione, polne živali. Nervoza in napetost, ko vidim kose mesa v trgovinah. Med študijem psihologije in svetovanja sem ugotovil, kakšne vrednote sem zapečatil v svoj svet in kakšen nemir sem prinesel v svoje vsakdanje življenje. Potreboval sem veliko dela in meditacije, da sem našel svoj mir."

Kmalu po šolanju ste postali vegetarijanec, leta 2016 pa vegan. Ste tudi aktivist. Zakaj?

"Zaradi vsega, kar se je dogajalo v moji zgodnji mladosti, bi najraje vedno, ko me kdo vpraša, zakaj ne jem živali, povedal resnico: zaradi krvi na mojih rokah in bolečine v mojem srcu. S tem, ko sem se odločil, da ne jem mesa, in izbral veganstvo, rešujem njihova življenja. Zakaj ne pijem mleka in ne uživam drugih živalskih proizvodov? Zaradi suženjstva. Te živali, ki nam dajejo proizvode, ubijemo, ko nimamo več od njih koristi. Ko se živali postarajo, jih zavržemo kot smeti. Tretiramo jih kot stvari brez življenja. Velikokrat sem videl, kako kmet pripelje kravo ali konja, ga boža, mu lepo govori, ga potreplja po hrbtu in se poslovi pri vhodu v klavnico ..."

Lahko govorimo o bolj ali manj humanih načinih klanja?

"Ne verjamem, da je klanje lahko na kakršen koli način prijazno. Nič ni humanega v smrti nekoga, ki želi živeti. Velikokrat slišim koga reči, da je meso 'humano', ker je žival živela srečno življenje, ko se je pasla in igrala na zeleni travi in soncu. Zaklala jo je nežna roka kmeta nekje v ozadju dvorišča, medtem ko so ji šepetali lepe besede in jo božali, ko je umirala. Tragično je gledati, kako si želimo verjeti v pravljice o izvoru naše hrane. Kot oseba, ki je videla obe strani - klavnico in smrt na kmetiji -, lahko rečem, da je smrt enostavno smrt. Meni osebno je bilo težje zaklati žival, ki je imela več življenja v sebi. Več igre in osebnosti je v njej zaradi več svobode, ki jo je imela. Ima več želje po življenju kot žival, ki je živela in odraščala na verigah ali v boksih. Brcanje in kričanje je grozno. Ne vem, kje smo se izgubili, da sploh pomislimo, da je pet minut uživanja v okusu zrezka vredno enega življenja, in tehtamo humanost klanja."