Ducat poslancev parlamentarnega odbora za infrastrukturo, okolje in prostor je minister za okolje in prostor Jure Leben v sredo peljal na ogled dunajskih sežigalnic odpadkov in po odzivu ob koncu dneva sodeč, jih je dokaj uspešno prepričal, da so tehnološko dovršeni obrati z nadstandardnimi filtrirnimi napravami, ki stojijo v centru mesta ali ob njem, nekaj, kar potrebuje tudi Slovenija.
"Pomembno je, da naredimo korak naprej pri družbeni sprejemljivosti termične obdelave odpadkov. V Sloveniji je še vedno prisoten strah, da bi sežigalnice onesnaževale zrak in negativno vplivale na zdravje ljudi. Če želimo narediti ta prehod, mora imeti tak projekt močno politično podporo. Sedaj veliko količino odpadkov izvozimo v tujino in letno se tako nabere za kar nekaj milijonov evrov stroškov. Bolje je tak obrat postaviti v Sloveniji, za to uporabiti obstoječe obrate, pri katerih je možna nadgradnja, in ta denar potem ostane pri nas," svojo pobudo, ki je sicer že nekajkrat vzklila v slovenskem prostoru, a se je po pravilu zataknilo pri negativnem odzivu javnosti, razlaga Leben, ki želi v novem Zakonu o varovanju okolja zapisati podlage za postavitev takega obrata pri nas.
Pisani Spittelau letno iz 250.000 ton odpadkov ustvari:
• 120 gigavatnih ur elektrike
• 500 gigavatinih ur toplote za mesto
• ogrevanje za 60.000 gospodinjstev po 1200 kilometrih vročevoda
• zagotavlja elektriko 50.000 gospodinjstvom
• 50 odstotkov odpadkov je biološkega izvora
• leta 2009 so tovarni dodali hladilni sistem z močjo 17 megavatov, z njim hladijo naravoslovno univerzo, centralno bolnišnico in pisarne nekaj poslovnih zgradb v bližini
Neprofitni, državni obrat
Ključno pri dunajskih sežigalnicah je, da je njun lastnik Wien Energie, torej mesto. Dober odnos s sosedi pa vzdržujejo s pomočjo vseh načinov komunikacije, izdajajo celo časopis za sosesko. "Ljudi obvestimo, preden se lotimo del, mesto je lastnik sistema, a bilo bi nemogoče delati brez javne podpore. Če želiš stroškovno učinkovit obrat, potrebuješ stabilen sistem, mesto ga zagotavlja. V primeru, da bi sistem upravljal zasebni lastnik, to ni nujno uresničljivo. In če bi želel povrniti investicijo v desetih letih, bi se stvari občutno podražile," razlaga Karl Gruber, tehnični direktor pri Wien Energie. Predvsem naj Slovenija gradi obrat za svoje potrebe, so slovenski delegaciji svetovali vodilni pri Wien Energie.
"Najprej moramo v celem procesu krožnega gospodarstva oceniti, kolikšne so količine odpada na koncu. Moje mnenje je, da lahko v enem obratu termično obdelamo vse vrste odpadkov. Glede na to, da bodo končne količine manjše od tistih, ki jih termično obdelajo na Dunaju, menim, da so v Sloveniji že obrati, za katere bi bilo primerno, da se jih nadgradi. Da se torej jasno dogovorimo, kaj bomo termično obdelali, kako bomo spremljali cel proces, kakšen bo monitoring in da bo cel obrat na koncu neprofiten. To pomeni, da bi se po zagotovilu sredstev za plače ves preostali denar vlagal nazaj v obrat za najboljše razpoložljive tehnologije," pravi Leben. A predpogoj za to je, da je lastnik takega obrata država. Je Slovenija sposobna zgraditi tak obrat? "Mislim, da je," odgovarja minister. "Imamo podoben primer prakse v Celju za lahko frakcijo, če bomo prišli čez točko družbene sprejemljivosti, da bodo ljudje verjeli, da se taka tehnologija lahko implementira tudi v Sloveniji, če jo že delajo drugje po svetu, lahko nato država izpelje in nadzira sistem, da deluje učinkovito."
Spremembe za podjetja
13. februarja začne ministrstvo posvete o novem Zakonu o varovanju okolja, ki prinaša kar nekaj novosti. "Zagotovo bo največja sprememba pobuda, da preidemo s petih družb za ravnanje z odpadno embalažo na eno, da bo imela država roko nad ceno in da z junijem uvajamo spremembo 's 15 ton na nič'. Da bo torej vsak, ki da embalažo na trg, za to odgovoren," pravi Leben. Nekaj sprememb bo tudi pri poročanju. Podjetja, ki dajejo na trg manj kot 500 kilogramov embalaže, bodo lahko poročala po enostavnem sistemu, vsa podjetja, ki dajo na trg več kot toliko embalaže, pa bodo poročala, kot so to doslej počela vsa podjetja z nad 15 tonami embalaže. Namesto enkrat na leto bodo podjetja o odpadni embalaži poročala štirikrat letno. "Prav je, da kot resorni minister vsak trenutek vem, koliko je teh količinskih tokov na trgu, da se lahko vsak trenutek z ukrepi odzivam na morebitne težave," pravi Leben. Zakon naj bi dobili junija.
Sežigalnica in krožno gospodarstvo
V verjetno najbolj znano sežigalnico v Evropi vsak dan pripelje smeti 220 tovornjakov, a obenem priznavajo, da odpadki niso najbolje ločeni in da bi lahko znova vrnili v krog uporabe večji delež odpada. Dostavljajo jih namreč neposredno iz gospodinjstev, torej brez predhodne obdelave in sortiranja. Je torej s sežigalnico koncept krožnega gospodarstva v Sloveniji pozabljen? Leben pravi, da ne, saj da bo odpadkov tudi po sortiranju v državi dovolj za eno sežigalnico. O tem, kje bi jo gradili - razen v enem od obstoječih obratov in koliko bi stala, na ministrstvu še ne govorijo, bi se pa okvirna cena lahko gibala okoli 80 milijonov evrov, kar je znesek, ki ga lahko zmore država oziroma ministrstvo.
Poslanci, ki so odšli z ministrom na Dunaj, so se ob koncu poti večinoma ogreti za idejo. Boris Doblekar (SDS) bi v državnem zboru tak predlog podprl, gradil bi državno sežigalnico. Enako predsednik odbora Edvard Paulič (LMŠ) in Darij Krajčič (LMŠ). Zakon naj bi dobili junija, zato je časa za razpravo še dovolj.
