Zadovoljni in samozadostni

Informacija, da je tudi na račun evropskega denarja na Ptuju na voljo brezplačna izposoja koles, je bila ob vseh drugih "naložbah v prihodnost" in kar je še izrazov, s katerimi nam strežejo slovenski občinarji, ko jim uspe pridobiti evropska sredstva, prav razveseljiva. ​​Večkrat se namreč, zlasti pri projektih manjših vrednosti, izkaže, da so te nato bolj same sebi namen.
To pa moram(o) preizkusiti, sem pomislila že pred letom in pol, ko so avtomatiziran sistem izposoje predali namenu. V mislih sem že začrtala pot. Parkiraš na Zadružnem trgu pri peš mostu, vzameš kolo, se popelješ najprej po središču mesta, nato pa po nasipu ob Dravi vsaj do lokala ob Ptujskem jezeru ali še naprej preko jezu v Markovcih, če bi želel narediti cel krog. Priložnost za tovrsten obisk se je ponudila med nedavnimi zimskimi počitnicami. Pa še pustni čas je bil. Kam drugam torej takrat kot na Ptuj! Letos, ko so pripravili že jubilejno 60. Kurentovanje, se je zdelo, da bo človek ogromno zamudil, če ne bo prišel vsaj en dan pogledat, kako se pustnim zadevam streže v mestu, ovenčanem z nazivom evropska prestolnica karnevala.
Pustni torek je bil lep, sončen, sicer tudi precej vetroven, a kljub temu so se nam štirim obiskovalkam, takoj "zasvetila" kolesa na že omenjenem Zadružnem trgu, ki je tudi sicer dobro izhodišče za obisk starega mestnega jedra, saj je tudi od tam vse obvladljivo peš in ni treba riniti v ulice s pločevino in izpuhi.
Polno stojalo kakšnih desetih lepih rdečih koles s praktičnimi košaricami spredaj se je ponujalo v vožnjo. A kako naprej? Da potrebuješ kartico, izveš z informativne table. Kako in kje jo dobiš? Odgovora ne ponudijo niti na navedeni kontaktni številki, ker se (seveda) nihče ne oglasi. Pokljukam na vrata s črko I na njih, kar označuje informacije. Zaklenjeno. "Tu ne boste nikogar našli," izkušeno reče gospa, ki čaka na avtobus. Dobro, pa pojdimo najprej na grad, kartico pa tako najbrž dobimo v Turistično-informacijskem centru, saj je logično. Nato pa pri blagajni gradu že prva slutnja, da s kolesarjenjem ta dan ne bo nič. "Veste, TIC morda dela danes samo do 12. ure," nam razložijo, da je pustni torek pač poseben dan, ko se vse zapre, da se lahko zabava začne.
​Deset do dvanajste zato pokličem na številko TIC-a, na kateri se (spet) nihče ne oglasi. Še dobro, da so razdalje med posameznimi točkami na Ptuju res majhne in da so imeli odprto (celo) do 13. ure. Premalo, skratka, da bi si lahko izposodili kolo. Ker če si ga izposodiš kot turist, moraš kolo in tudi kartico še isti dan vrniti. Poleg tega dve od nas tako ne bi bili dobili koles, ker sta stari leto manj kot štirinajst. Kako, prosim? Otroci ja naredijo kolesarski izpit v petem razredu osnovne šole, torej pri enajstih. Se vam vse skupaj ne zdi malo nenavadno, nedostopno, sprašujem. Če se registriram z vsemi osebnimi podatki, me boste že našli, če kolesa ne bom vrnila. Toda zaposleni v TIC-u se takšna ureditev ni zdela nič nenavadnega, zdelo se je, da bolj to, da se sploh tako čudimo.