Socialni dialog je ključen za ravnovesje v demokraciji, lahko pa se sfiži. Izkušnje Slovenije žal dokazujejo tudi slednje, in sicer v dveh primerih: ko se zaradi kratkoročnih političnih rejtingov ta izigrava ali pa ko se v njegovem imenu blokirajo nujne spremembe danes za boljši jutri.
Socialni dialog v Sloveniji se je s petkovim protestnim odhodom delodajalskih organizacij in odstopom trenutno predsedujoče, Lidije Jerkič, na seji Ekonomsko-socialnega sveta znašel v enem najbolj kriznih trenutkov v zgodovini Slovenije. Ni prvič, da nekaterim v Sloveniji pogosto zelo ustreza sklicevanje na socialni dialog, ko se blokirajo nujne reforme, ki lahko zagotovijo lepšo prihodnost mladim in drugim prebivalcem Slovenije. Po drugi strani pa mižijo, ko jim ustreza, da se mimo socialnega dialoga vlagajo predlogi zakonov v parlament in tako brezobzirno kršijo obljube, da bodo vse zakonske spremembe obravnavane v socialnem dialogu.
Takšen primer je bil v začetku leta, ko je bil sprejet novi zakon o minimalni plači. Prav je, da se minimalna plača dviguje. Ni pa prav, da poslanci koalicije s stranko predlagateljico v domnevni opoziciji spravijo zakon v postopek, mimo socialnega dialoga, brez jasnih preračunov posledic in s posledičnim drastičnim dvigom minimalne plače s 1. 1. 2020, kar lahko v panogah z nizko dodano vrednostjo ogrozi marsikatero delovno mesto.
Ko ljudje izgubijo zaupanje v lastno državo, se patriotizem konča, davki pa se plačujejo v tujih državah
