Zemlja je naše edino možno prebivališče. Vsaj zaenkrat. Naš dom. Za katerega pa prav nič lepo ne skrbimo. Mogoče je to malo nerodno povedano - zakaj bi pa morali za Zemljo sploh skrbeti? Prav dobro se je počutila brez tega našega "varstva" že milijone in milijarde let, preden smo nastali in se sebe zavedli. Ta izraz izhaja bolj iz dejstva, da za svoj dom bolj ali manj skrbimo, ga vzdržujemo, čistimo, zato da bi trajal, nam dajal zavetje, prebivališče čim dlje in da bi se v njem udobno in dobro počutili. In če je Zemlja naš dom ... Zato bi bilo verjetno bolje reči, da z Zemljo ne ravnamo lepo. In s tem zmanjšujemo možnost, da bi se na njej dobro in udobno počutili. Že res, da nas je Zemlja skozi naš obstoj pogosto ogrožala, a nam tudi marsikaj nudila, in ker nimamo izbire, ostajamo tu ne glede na vse. Po zdravi pameti bi prav zato pričakovali, da si svojega doma ne bi kvarili, uničevali. Kje je meja med prilagajanjem življenjskega okolja in njegovim uničevanjem, smo že dolgo tega spoznali. Marsikje po svetu smo okolje uničili že do te mere, da je v njem škodljivo živeti.
