Nina Ambrož
Biti poštar nikoli ni bilo lagodno in dobro plačano delo, a tako težko, kot je zdaj, še ni bilo, pravijo tisti, ki imajo zajetno delovno dobo in lahko primerjajo stanja in prestrukturiranja v nekaj desetletjih. Današnje konstantno pomanjkanje delavcev, pretirano število nadur, delo v vseh vremenskih razmerah in izmenah, množične bolniške odsotnosti povzročajo kronično preobremenjenost, izgorelost poštarjev. Poštne poslovalnice postajajo vse bolj samopostrežne trgovine brez koncepta, delavci ob okencih pa so zdaj že multipraktični prodajalci.
Zaradi slabih delovnih pogojev poštarji zahtevajo ureditev razmer (pomanjkanje kadra, neprimerni delovni prostori, razporeditev delovnega časa, odmori, uskladitev plač z življenjskimi stroški) in razbremenitev vseh zaposlenih Pošte Slovenije, ki jih je skupno okoli 4000. Oba sindikata, Sindikat poštnih delavcev in Sindikat delavcev prometa in zvez, se o tem že nekaj dni pogajata z vodstvom podjetja, katerega generalni direktor je Boris Novak. Včeraj popoldne so dosegli načelen dogovor. Zato stavke, napovedane za torek, 19. februarja, zelo verjetno ne bo.
O stavki in sporazumu v ponedeljek
Pošta Slovenije in oba sindikata bodo sporazum o stavkovnih zahtevah, ki vključuje dogovor o izboljšanju delovnih pogojev in materialnega položaja zaposlenih, na podlagi katerega bo stavka tudi uradno odpovedana, podpisali v ponedeljek, 18. februarja. Sočasno bodo predstavljene podrobnosti sporazuma, so včeraj sporočili predstavniki Pošte in sindikatov. Poštni promet bo v tem primeru potekal nemoteno.
Presnete reklame
Četudi promet klasičnih pošiljk že nekaj let upada, poštarji niso manj obremenjeni. Zasuti so z reklamami ter logističnimi in paketnimi storitvami. Interna komunikacija med zaposlenimi je skrčena na minimum, kolegialnost je povozilo koristoljubje, šteje (se) individualna učinkovitost. Pravila korporativnega prava ostro bdijo nad svobodo govora.
Niti dvanajsturni delovnik ni dovolj, da bi delavec, ki še nima rutine, opravil nalogo
Ne vem, kdaj bom šel domov
Z obleko in opremo je poštar kar zadovoljen. Problem je prevozno sredstvo, ki ga mora vzdrževati sam. Za bencin dobi denar, če se moped pokvari, pa ga mora popraviti sam. Čez višino plače (slabih tisoč evrov z vsemi dodatki, dežurstvi, nadomeščanji, delovno dobo in regresom za hrano) se ne pritožuje. "Delovni čas je neenakomeren. Nikoli ne veš, kdaj točno boš šel domov, koga boš moral nadomeščati in kje vse raznašati pošto." Pojasni, da je zaradi bolniške odsotnosti kolega dobil ob svojih 800 gospodinjstvih zraven še 200 gospodinjstev, ki jih mora dnevno obiskati. "Če bi bili odnosi drugačni, ne bi bilo toliko bolniških. Ljudje so pregoreli. Poči jim film in odidejo," meni, zakaj je v enem letu pošto zapustilo okoli tisoč ljudi.
A on dela kot stroj, kuverte iz njegove torbe bliskovito letijo v blokovske nabiralnike. Zamudi se pri tistih hišah, ki imajo nabiralnike za ograjo, in mora z mopeda gor in dol pa po stopnicah gor in dol. "Ta novi (poštarji, op. p.) začnejo ob 6. uri in končajo ob 18. uri, pa niso naredili terena," nazorno predstavi, da niti 12-urni delovnik ni dovolj, da bi delavec, ki še nima rutine, opravil zadano nalogo. Včasih zmanjka tudi časa za malico. "Upravniki pritiskajo na nas, ker imajo pritisk od zgoraj, kjer sedijo glavni šefi, ki ne obvladajo stroke, ampak politiko. Vse bi moralo biti narejeno takoj. Ampak to, kar zdaj delamo, ni več delo. To je dirka," sklene.
