Poslovila se je v 77. letu. Markantna novinarka in publicistka, rojena v Mariboru, je bila izredna profesorica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov ter številnih knjig. V zadnjih letih se je dvakrat spopadla z rakom, o boju z boleznijo je tudi večkrat javno spregovorila.
Manca Košir je leta 1969 diplomirala iz matematike in fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, šest let pozneje je diplomirala na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Naziv doktorja filoloških ved je pridobila leta 1987 na Filozofski fakulteti v Zagrebu.
Uveljavila se je tudi kot model in filmska igralka, nastopila je v več filmih, nepozabna je Breza (1967). Kot novinarka je začela leta 1970 objavljati v Mladini in od leta 1973 nadaljevala kot profesionalna novinarka v Tedenski tribuni in Teleksu, pisala je tudi za številne najbolj ugledne časopise v takratni Jugoslaviji.
Od ustanovitve leta 1982 do leta 2000 je bila članica uredništva Nove revije. Od leta 1980 do upokojitve leta 2005 je bila zaposlena na Fakulteti za družbene vede kot izredna profesorica za novinarsko sporočanje, vzgojo za medije in novinarsko etiko.
Konec 90. let prejšnjega stoletja je skupaj z Andragoškim centrom Slovenije ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir, dejavna je bila pri Hospicu. Udejstvovala se je tudi na političnem področju, leta 2011 je kandidirala na državnozborskih volitvah na listi Stranke za trajnostni razvoj Slovenije. Bila je na kandidatni listi zunajparlamentarne stranke Vesna za evropske volitve 2024.
Je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in okoli 20 knjig. V leposlovju so pisma njena najpogostejša zvrst. Tako so leta 1991 nastala Ženska pisma, nato Moški: Ženska: pisma z Dušanom Jovanovićem (2000), Moška pisma (2007), Drugačna razmerja (2010), Darovi minevanja (2015), Človeška ljubezen (2018), Nagovori tišine (2022). V letu 2018 je izšlo 70 srčnic v knjigi Iz trebuha in neba.
