Živimo na geološko aktivnem planetu, Sredozemlje je med potresno najbolj dinamičnimi območji

Številni naravni pojavi, ki imajo izvor v notranjosti Zemlje, nas opozarjajo, da živimo na geološko aktivnem planetu. Med procese, ki povzročijo največ škode na infrastrukturi in pogosto jemljejo tudi človeška življenja, prav gotovo sodijo potresi. Pri potresu gre za premik v Zemljini skorji, ki je običajno posledica sprostitve napetosti v večjih globinah. Vzroki za nastanek naravnih potresov najpogosteje tičijo v tektonskih premikih, vulkanski dejavnosti ali so posledica udorov stropov v kraških jamah. Nastanku potresov lahko botruje tudi človekova dejavnost (udori v rudniških jaških, miniranje, promet s težkimi vozili in tako dalje). Območje nastanka potresa imenujemo žarišče ali hipocenter, pravokotno projekcijo žarišča na Zemljino površje pa nadžarišče ali epicenter. Iz žarišča potresa se širijo primarni ali vzdolžni (longitudinalni) valovi in sekundarni ali prečni (transverzalni) valovi. Prvi so hitrejši od slednjih. Z oddaljenostjo od žarišča se časovna razlika med prihodom primarnega in sekundarnega vala veča. Na osnovi te časovne razlike lahko s pomočjo večjega števila potresnih opazovalnic natančno določimo mesto epicentra.

Potresne lestvice

Za merjenje jakosti in posledic potresov je nastalo več potresnih lestvic. Naj na tem mestu omenimo le dve. Richterjeva potresna lestvica v magnitudah izraža energijo, ki se je sprostila ob potresu. Magnituda potresa med 5,5 in 5,9 povzroča pokanje sten ali odpadanje ometa, medtem ko magnituda med 6,0 in 6,4 že povzroča rušenje dimnikov ali celo resne poškodbe slabo grajenih stavb. Evropska makroseizmična lestvica (EMS) večji poudarek daje na učinke, ki jih potres pušča na stavbah. Lestvica ima 12 stopenj. VI. stopnja lahko povzroča razpoke na stavbah, VII. pa zlasti na starejših stavbah, ki niso grajene protipotresno, povzroča večje poškodbe ali celo njihovo porušitev. Katastrofalni potres v Ljubljani leta 1895 je bil po EMS-lestvici ocenjen s stopnjo VIII-IX, potres leta 1998 na območju Krna in Lepene s stopnjo VII-VIII, potres 29. decembra leta 2020 v okolici hrvaške Petrinje pa prav tako s stopnjo VIII-IX.

Dogajanje v notranjosti Zemlje

Večina potresov, zlasti tistih močnejših, je posledica tektonskih procesov v notranjosti Zemlje. Za razumevanje nastanka takih potresov si je treba ogledati notranjo zgradbo našega planeta. Ta je sestavljen iz skorje, plašča in jedra. Zunanji ovoj Zemlje - skorjo - delimo v dve plasti: zunanjo, kontinentalno skorjo in notranjo, nekoliko gostejšo oceansko skorjo. Pod skorjo se nahaja zunanji plašč, ki je v trdnem stanju, pod njim pa leži poltekoča astenosfera. Oba sloja skorje in zgornji, trdni del plašča gradijo litosfero, ki plava na astenosferi. Skorjo in zgornji del plašča ločuje Mohorovičičev presledek, ki se na našem območju nahaja na globinah med 27 in 43 kilometri. V splošnem se skorja tanjša proti območju med Alpami in Karpati, zato je tukaj tudi največji geotermalni potencial, ki je med drugim povezan tudi z nastankom termalnih kopališč in turizmom (ampak to je že druga zgodba). Na območju Slovenije se skorja debeli proti zahodu. Debelina skorje omejuje globino potresnih žarišč. Vrnimo se nazaj na stik med astenosfero in litosfero. Na območjih, kjer se tokovi v astenosferi dvigajo, le-ti trčijo v trdni zunanji del plašča, zato se tam tokovi prično razmikati, kar povzroči pokanje in razmikanje litosferskih plošč. Do obratnega pojava pride na območjih, kjer se tokovi v astenosferi spuščajo. Na teh območjih prihaja do primikanja in trka ter podrivanja ene litosferske plošče pod drugo. Razporeditev potresov na Zemlji je v zelo tesni povezavi z območji stikov litosferskih plošč. Potresno najaktivnejša območja na Zemlji se nahajajo v cirkumpacifiškem pasu (na obrobju tihooceanske tektonske makroplošče) in na območju mediteransko-transazijskega pasu, ki mu pripada tudi območje južne Evrope. Na obeh območjih nastane 90 odstotkov vseh potresov na našem planetu.

Jadranska tektonska plošča

Potresno dogajanje v naši širši okolici je povezano s stikom Afriške in Evrazijske makroplošče. Med litosferskimi makroploščami se nahajajo mikroplošče. Tektonsko in potresno delovanje na našem območju je v tesni zvezi s tako imenovano Jadransko mikroploščo, katere zahodni rob poteka vzdolž Apeninskega polotoka, vzhodni pa vzdolž vzhodne obale Jadranskega morja in v njenem zaledju. Jadranska tektonska plošča je bila v času viška trka Afriške in Evrazijske makroplošče pred okoli 100 milijoni let narinjena za 250 kilometrov proti severu na Evrazijsko tektonsko ploščo. Jadranska tektonska plošča se vrti v obratni smeri urnega kazalca okoli namišljene osi, ki leži na območju Padske nižine. Ti premiki znašajo nekaj milimetrov letno in pri tem ustvarjajo pritiske na robovih plošče. Sproščanje teh pritiskov se manifestira kot potres. Zanimivo je, da nekatere novejše ugotovitve kažejo, da Jadranska plošča ni enotna, pač pa je sestavljena iz dveh do treh še manjših tektonskih plošč. Večina potresov na našem širšem območju je nastala prav v povezavi s premiki Jadranske tektonske plošče. Med temi naj omenimo potrese v Ljubljani (6,1^m, leta 1895), Banjaluki (6,4^m, leta 1969), Kobaridu (6,5^m, leta 1976), Baru v Črni gori (7,0^m, leta 1979), na območju Krna in Lepene (5,7^m, leta 1998 in 4,9^m, leta 2004), L'Aquile (6,3^m, leta 2009), Norcie (6,6^m in 6,2^m, oba leta 2016), Vissa (6,1^m, leta 2016), Drača (6,4^m, leta 2019) in Petrinje (6,1^m, leta 2020).  

Do konca leta še 265 potresov

Hrvaška zaradi lege sodi med potresno aktivnejša območja v južni Evropi. Hrvaški seizmologi so v obdobju med letoma 2006 in 2015 zabeležili kar 36.733 potresov, od katerih jih je bilo 37 z magnitudo med 4,0 in 4,9. Potresi na Hrvaškem pa niso le posledica dogajanja ob robovih Jadranske tektonske plošče, pač pa tudi rezultat stika dveh večjih tektonskih enot: Dinaridov in Panonidov. Za prve je značilen potek prelomov v smeri severozahod-jugovzhod, za druge pa tako imenovana prečnodinarska ali balatonska smer severovzhod-jugozahod. Pomembna sta tektonska preloma - predstavnika obeh tektonskih smeri na Hrvaškem sta Savski prelom (dinarska smer) in Zagrebški šiv (balatonska smer). Oba se sekata prav na območju Zagreba in sta botrovala tako katastrofalnemu potresu v Zagrebu leta 1880 (6,3 magnitude) kot tudi potresu 22. marca leta 2020 (5,1 magnitude). Potresno najbolj aktivno območje kontinentalnega dela Hrvaške predstavljajo Bilogora, Koprivnik, Kalnik, Ivanščica, Medvednica, Žumberak, Pokolpje in Zrinska gora. Hrvaški seizmologi potresno dejavnost med Pokolpjem in Zrinsko goro sicer označujejo kot pogosto, vendar (do sedaj) šibko. Eden večjih potresov na tem območju se je zgodil 2. oktobra 2014 med naselji Kuljani, Divuša in Unčani in je bil 4,0 magnitude. Potresno dejavnost konec leta 2020 na območju Siska in Petrinje je napovedal že potres 28. decembra 2020 ob 6.28 po srednjeevropskem času. Ta potres je imel magnitudo 5,1 oziroma VII. stopnjo po EMS-lestvici. Katastrofalni potres 29. decembra 2020 ob 12.19.54,6 je imel magnitudo 6,1 oziroma VIII.-IX. stopnjo po EMS-lestvici. Primarni potresni val je do 49 kilometrov oddaljene potresne opazovalnice v Zagrebu potoval osem sekund, do 117 kilometrov oddaljene opazovalnice na Kogu v Slovenskih goricah 18 sekund, do 154 kilometrov oddaljene opazovalnice na Golovcu v Ljubljani 23 sekund in do 232 kilometrov oddaljene potresne opazovalnice Robič v severozahodni Sloveniji 33 sekund. Do konca leta so na tem območju zabeležili še 265 potresov z magnitudo nad 1,0.

Najboljša zaščita je protipotresna gradnja

Potresov za zdaj žal še ne moremo napovedati. Najboljša zaščita pred njimi je protipotresna gradnja. V preteklosti pri gradnji stanovanjskih objektov tovrstnih standardov iz različnih razlogov niso upoštevali, zato zlasti močnejši potresi na območjih starejših naselij povzročajo ne le veliko materialno škodo, pač pa terjajo tudi človeška življenja. Ob potresu aprila leta 2009 v italijanskem mestu L'Aquila je življenje izgubilo kar 308 ljudi, ranjenih pa je bilo 1600. Območje Apeninov je v preteklosti že bilo območje s katastrofalnimi potresi. Eden močnejših se je zgodil 13. januarja 1915 v bližini Avezzana. Ob potresu z magnitudo 6,7 je umrlo okoli 32.000 ljudi. Potres septembra 1997 z magnitudo 6,1 v bližini Assisija je zahteval enajst življenj in porušil okoli 80.000 zgradb v deželah Umbrija in Marke.

Potresi kot naravni pojav nas z grozljivimi podatki o umrlih opozarjajo, kako ranljivi smo kot družba in posamezniki, istočasno pa nas nagovarjajo s sporočilom, kako dragocena je hitra pomoč prizadetim. V tem smislu nihče od nas ni otok ....