Davo Karničar, rojen za smučanje z Everesta

Monsun je bil pred dvajsetimi leti radodaren. Na indijski podcelini je vse poletne mesece deževalo, višje v Himalaji pa snežilo. Tudi najbolj strme stene so bile lepo "zalite", snežna podlaga je segala od najvišjih vrhov do dolin pod njimi. To je bil še zadnji, res še zadnji pogoj, ki je Davu Karničarju omogočil, da se je zapisal v zgodovino alpinističnega smučanja. Pred dvajsetimi leti, 7. oktobra 2000, je postal prvi človek, ki mu je uspel nepretrgan spust z vrha Everesta do baznega tabora. Z višine 8848 na višino 5350 metrov. Na smučeh je 3500 višinskih metrov premagal v dobrih petih urah.

Ni bil prvi, ki je to poskušal, a dotlej ni uspelo še nikomur smučati prav z vrha Everesta do baznega tabora. Še najbližje uspehu je bil Hans Kammerlander, ki je leta 1997 odsmučal z vrha Everesta na severno stran, a je po nekaj sto višinskih metrih snel smuči, peš sestopil okoli 1500 višinskih metrov, si jih spet pripel in se od tam prismučal v zgornji bazni tabor v Tibetu, ki leži skoraj tisoč metrov višje kot bazni tabor na južni strani, kamor je smučal Karničar. Njegovega podviga doslej v celoti ni ponovil še nihče.

Če bi dvomil, ne bi šel na pot

Že pred odhodom v Nepal je bil trdno odločen, da mu bo uspelo. Večkrat je izjavil, da je rojen za to, da opravi prvi neprekinjeni spust z vrha Everesta do baznega tabora. Po uspešnem smučanju je v intervjuju za Večer potrdil, da o uspehu na Everestu sploh ni dvomil. "Če bi dvomil, ne bi šel na pot, zares ne. Bal sem se le vsega, kar lahko prinese slabo vreme, neznana pa mi je bila tudi višina, saj sem bil predtem najvišje na 8300 metrih."

Višina mu ni povzročila večjih težav, vreme tudi ne. Sedmega oktobra 2000 je bilo na vrhu sveta popolnoma jasno, a ledeno mrzlo jutro. Davo Karničar je s smučmi na nahrbtniku dosegel najvišji vrh sveta, takoj za njim pa so na Everest stopili še Franc Oderlap, eden od alpinistov iz njegove ekipe, ter šerpi Ang Dordži in Pasang Tensing. Na vrhu so bili že pred sedmo uro zjutraj, ko tega ni pričakoval še nihče iz njegove ekipe v baznem taboru. Presenečeni so bili, ko je Karničar sporočil: "Sem na najvišji možni točki, kjer sem sploh lahko." Kakšno uro so se alpinisti zadržali na vrhu, tudi zaradi fantastičnih razgledov na osemtisočaka Lotse in na Makalu, na vse sosednje vrhove in na tibetansko visoko planoto ter na ledenike pod goro.

"Vse sem napra­vil, da bi se podvig končal uspešno," je kasneje razlagal Davo Karničar, "zato sem se na vrhu odločil za kolikor je le mogoče bistro glavo, torej za smučanje do Južnega sedla z dodatnim ki­sikom." Pripel si je smuči, še enkrat pregledal vse podrobnosti, od katerih bi bilo lahko odvisno smučanje, in se odločno pognal po strmini. Šerpi sta z odprtimi usti strmela za njim: še nikoli v življenju nista videla smučanja.

Ko je presmučal vršni greben, je prišel do znamenite Hillaryjeve stopnje, 15-metrskega skalnega skoka, ki je ključno mesto dostopa do vrha in je zaradi strmine le redkokdaj pokrita s snegom. Takrat je bila in prav teh nekaj metrov je bilo najbolj problematičnih na celotni poti z vrha do bazne­ga tabora; če jih ne bi zmogel ali če tam ne bi bilo snega, bi projekt propadel.

"Bilo je karseda tvegano. Na desno je bila nekajtisočmetrska prepadna stena, preko katere bi padel v Tibet, na levo ozka in strma skalnata stopnja, ki se izteka na strmine proti Južnemu vrhu," je kasneje pripovedoval za Planinski vestnik. A tudi ko je bila Hillaryjeva stopnja srečno za njim, težav ni bilo konec. Nasprotno, najtežje in najbolj nevarno je bilo prav na koncu. Tako imenovani Ledeni slap, v katerem se ledenik Kumbu v orjaških stolpih prelamlja v dolino in preko katerega poteka običajna pot na Everest, se ne da presmučati. Zato se je umaknil bolj desno, na neznano območje, kamor se redno sesuvajo ledene in snežene gmote z zahodne rame Everesta na eni strani in njegovega visokega soseda Nuptseja na drugi. "Najtežje oziroma najbolj tvegano je bilo smučanje z višine 6000 metrov do baznega tabora na višini 5300 metrov. Tam sem se umaknil z normalne smeri, ker se čez Ledeni slap ne da smučati, in zavestno prešel na območje, kjer se dvakrat ali trikrat na dan dogajajo podori serakov. Vedel sem, da mi, če se v tiste pol ure karkoli na gori premakne, ne bo uspelo pobegniti. Samo želel sem si lahko, da bom smučal dovolj hitro in da bo gora v tistem času mirovala."

Smučarskega užitka pa ni

Nedolgo zatem je vidno utrujen, s poglobljenimi gubami na licih, z od sonca ožganim obrazom, a s širokim nasmehom in žarečih oči, prismučal naravnost v bazni tabor. "Sesul se bom od utrujeno­sti, ampak presmučal sem ga le!" so bile njegove prve besede.

Kasneje je še povedal, da pravega užitka pri tem smučanju ni bilo. "Osnovni namen v smučanju je uživanje, pri smučanju z osemtisočakov pa je ob veliki koncentraciji treba vzeti v zakup, da presmučaš strmino. Smučarskega užitka, kot ga sicer poznamo, pri spustu z osemtisočaka ni."

V Karničarjevi ekipi so bili poleg Franca Oderlapa, ki je Karničarja spremljal na vrh, še alpinisti Tadej Golob, Grega Lačen, Matej Flis in Urban Golob, zdravnik Jurij Gorjanc ter nekaj članov podporne ekipe. Dan po uspešnem smučanju so vrh Everesta dosegli tudi Tadej Golob, Lačen in Flis.

Mnogih od njih ni več med nami. Nekatere so vzele gore. Franc Oderlap se je smrtno ponesrečil leta 2009 na Manasluju, kjer sta bila z Davom Karničarjem na pripravah za smučanje s K2. V glavo ga je zadel kos ledu. Grega Lačen je januarja letos zdrsnil v smrt pri vračanju z gora nad Jezerskim. Tadej Golob je pred dnevi le za las preživel, ko je padel in se hudo poškodoval v Loški steni. Urban Golob je leta 2015 umrl za rakom. Davo Karničar ni umrl v gorah, ampak skoraj dobesedno na domačem dvorišču.