Miha Dajčman
Da tokrat v dnevniku s terena ne bom pisal o zapletih, sem se zaobljubil med petkovim pakiranjem, s katerim sem začel ob 23. uri, dve uri pred tem, ko sem v Mariboru sedel v kombi Gooptija. Zdaj pa moram že s prvim zapisom to (samo)zaobljubo prelomiti, saj sem še pred prečkanjem meje z Avstrijo ugotovil, da sem naredil veliko šlamparijo, ki se v naglici pač zgodijo.
"Langzam je ziher," bi lahko sicer bil moj moto. Toda tokrat je bilo drugače. Večino opravkov v minulem tednu sem imel zaradi mnogih obveznosti, predvsem v službi, pa tudi doma, načrtovanih na minuto. Tega pri meni bližnji, znanci in sodelavci niso vajeni. Ko sem po urniku natančno v torbo in kovček odložil zadnje stvari, sem verjel, da sem opravil vse, kar sem pred potjo moral postoriti.
Kombi je z mariborske glavne avtobusne postaje proti Dunaju startal še pred dogovorjeno uro, saj smo bili vsi potniki točni. Vse teče kot po planu, v miru bom lahko zatisnil oči in se zbudil na letališču. Nimam težav zaspati v kombiju ali na letalu, sploh če kdaj manjka kakšna ura spanca iz dni pred tem.
Na meji z Avstrijo, v Šentilju, pa me preseneti pozen klic. Partnerica, ki me je pred tem v družbi psičke peljala v Maribor, me nemudoma vpraša, če sem s seboj v Turčijo vzel tako svoje kot tudi njene ključe stanovanja. Primem se za žep, zmrazi me. Uspel sem le potrditi njeno neprijetno ugotovitev in ji javil, da bomo že nekako uredili. Ampak kako? Ko je sopotnik ob meni že zaspal, sem začel razmišljati, koga, ki živi v Gradcu ali na Dunaju, bi lahko sredi noči poklical, da mu predam ključe in da bodo čim prej dostavljeni v meni ljubo Kungoto.
Draga je k sreči zavetje za eno noč hitro našla pri moji sestri in svaku, ki sta bila še budna, saj smo bili zvečer skupaj. A kaj bo naredila v naslednjih dneh, sem se spraševal, zavedajoč se velike neumnosti, ki sem jo storil.
Ker do Kungote, kjer smo doma, še ni bilo daleč, le čez avstrijsko štajersko vinsko cesto, sem prišel na idejo. Brez panike, ki sem jo sicer čutil v sebi, sem prosil voznika, da ustavi na naslednjem počivališču. Ker smo startali predčasno, je prijazno sprejel mojo prošnjo.
Ustavili smo se v Gralli. Še pred tem sem na Googlovem prevajalniku v nemščino prevedel kratek odstavek, v katerem je pisalo, kaj se je zgodilo in kaj prosim osebo za pultom, da ne bi minilo preveč časa z razlago o težavi v polomljeni nemščini. Prijazen pubec na drugi strani je prebral zapis, v katerem sem pojasnil, da bo ključe do jutra prišel nekdo iskat. "Ni problema," je odgovoril v slovenščini in v kratki izmenjavi besed, ko sem zanj in sopotnike v zahvalo kupil napolitanke, omenil, da je iz Maribora.
Zaplet je bil hitro rešen, ključi so bili v rokah lastnice, ki se ji na tem mestu globoko opravičujem, še preden smo vzleteli proti Turčiji. Čeprav smo morali v Antalyi pristajati dvakrat, kar bi v kakšnem drugem trenutku pri meni povzročilo nelagodje, občutek v tresočem letalu ni bil niti za hip tako neprijeten kot ob prečkanju meje v Šentilju. V dvakratnem pogledu na vršace nad Antalyo sem kljub rahli turbulenci celo užival.
PS: Hvala Mariborčanu iz Gralle.
