(INTERVJU) Boštjan Kline: Možnosti za nadaljevanje kariere so majhne

Aprila sta minili dve leti od grdega padca 33-letnega vrhunskega specialista za hitri disciplini Boštjana Klineta na treningu smuka v italijanskih Žlebeh in hude poškodbe noge. Zahtevna rehabilitacija po osmih operacijah še ni končana, dokončno odločitev, povezano s tekmovalno kariero, bo Mariborčan sprejel konec poletja. V bližini njegovega doma v Radvanju je razkril zadnje novice v povezavi z Smučarsko zvezo Slovenije, statusom, seveda zdravjem, ozrl pa se je tudi v prihodnost.

Kako se počutite?

"Glede zdravja so zadnje novice zelo obetavne, ker so po zadnjem CT-slikanju zdravniki potrdili, da se je kost začela celiti. Ni tako, kot bi hoteli, vendar se kažejo znaki celjenja, kar je super. Bo pa še trajalo, da se bo kost popolnoma zacelila. Naslednje slikanje imam jeseni. Zdaj trenutno mi nogo stabilizira žebelj oziroma 'štanga' v nogi. Po operaciji so bile bolečine neverjetne, tako da je bilo deset minut sprehoda velika borba. Ko sem začel terapije z ESS-sistemom za regeneracijo celic v centru Equilibrium, se mi je bolečina začela zmanjševati. Hoja se mi je izboljšala, tako da imam zdaj občutek, da bi lahko počasi že začel tekati. Hodim lahko že nekaj časa, ampak ne veliko. V obdobju, ko sem začel terapije, še ni bilo znakov celjenja, po treh mesecih pa so ugotovili, da se tudi kost celi."

Pancerje ste že obuli?

"Ne, nisem si hotel delati 'luštov', zato nisem niti poskusil. Ni še čas za to, da bi pa poskušal smučati, pa tako ali tako ne, saj kost še ni stabilna."

Kdaj računate, da bi se lahko kljub temu vsaj malo peljali po snegu?

"Po zadnjem slikanju kaže, da bi lahko jeseni poskusil smučati vsaj zase, skupaj z družino. Možnosti za nadaljevanje kariere so majhne. Treba je iskati druge opcije in odpirati druga vrata."

Ste morda že s kom v dogovorih?

"Ne, nimam še ničesar. Niti ne morem, ker trenersko delo zahteva, da so pancerji 200 dni na nogi, ko pa se gre na priprave v Čile, to pomeni, da so pancerji v enem kosu 30 dni na nogi. Zato se je težko dogovarjati za trenersko delo."

Reprezentance za naslednjo sezono se oblikujejo. Kakšen je vaš status?

"Tako je. Status načeloma še imam, ker imam status poškodovanca - in se to prenese, kar pa zadeva Policijo, ki mi je po poškodbi dve leti stala ob strani, se služba končuje, ker v tem času nisem startal na nobeni tekmi. Ne glede na to sem uslužbenec Policije do konca junija in za zdaj še reprezentant. Dokler sta upanje in želja, me vključujejo v ekipo oziroma sem na seznamu na papirju, kako se bo obrnilo, pa bomo videli. Sponzorske pogodbe so se iztekle, saj teče že tretje leto, odkar nisem stopil na smuči. Za zdaj sem še v Policiji, potem pa bomo razmišljali naprej."

Se približuje uradni zaključek kariere?

"Odločitev bom podal po naslednjem slikanju. Takrat bomo videli, ali je primerno ali ni - in ali se še sploh izplača poskusiti ali ne. To bo konec poletja. Mislim, da se bova v začetku septembra slišala z zdravnikom, ki bo povedal, ali se mu zdi smiselno narediti CT - ali še počakamo."

Imate že kaj v rezervi, če se smučarsko vse skupaj ne bi izšlo, bi morda zapluli v poslovne vode?

"Ja, saj v bistvu sem se že malo pozanimal oziroma kontaktiral prijatelje, ljudi, ki imajo svoje firme in razumejo, da lahko nekdo s svojim delom k njihovemu poslu nekaj prispeva. Že zdaj pomagam prijateljem z določenimi računalniškimi zadevami od doma."

Je med njimi tudi Klemen Kosi, ki sicer še tekmuje, ampak ob tem trži maže za smuči? Bosta kdaj poslovno sodelovala?

"Ne ve se, kako se življenje obrne in kje se poti prekrižajo, ampak za zdaj ne. Pogovarjal sem se z Gregorjem Brajovičem, bivšim smučarjem, ki še vedno tekmuje zase. On ima zelo uspešno podjetje Kraftpal za kartonske palete, zdaj pa se je podal še v eno zgodbo z drugim podjetjem. To je ena opcija, druga je povezana z ženo, ki je začela šivati otroške mokasine. Pomagal sem ji, kar pač znam, pri postavljanju spletne strani, marketingu in tako naprej. Opcije so, če pancerjev ne bi mogel več obuti, ampak upanje umre zadnje."

​

Kariero sta končala Štefan Hadalin in Meta Hrovat, tudi vi jo boste morda kmalu, mladih pa ni zadaj, kar je velik problem slovenskega alpskega smučanja. Novo vodstvo Smučarske zveze Slovenije napoveduje več vlaganj v podmladek in ponovno formiranje mladinske ekipe. Kako vi vidite rešitev?

"Nikoli nismo imeli velike baze mladih smučarjev, nikoli se nismo mogli primerjati z Nemci, Italijani in tako naprej, ampak iz tega, kar smo imeli, se je prebilo nekaj kakovostnega. To pomeni, da znamo delati z mladimi - in zdi se mi prav, da se vlaga v njih. Vseeno mislim, da so prioritete tekmovalci, ki trenutno ženejo zvezo naprej oziroma tekmovalno smučanje, se pravi Žan Kranjec, Miha Hrobat, Martin Čater, ki je imel malo slabšo sezono, ampak je še vedno zelo sposoben narediti dober rezultat. Tukaj je še Tijan Marolt, zadaj je Nejc Naraločnik, ki mora pridobiti še nekaj izkušenj. Treba je po moje narediti most med mladimi tekmovalci in tekmovalci svetovnega pokala, da se to počasi združuje in da mladi vidijo, kaj je potrebno, da se lahko kosaš z najboljšimi. Nimam dejanskega vpogleda, ampak moje mnenje je, da bi se tistim tekmovalcem, ki so še sposobni biti med najboljšimi, moralo iti malo bolj naproti."

Mladih res ni, tudi Marolt jih šteje že 25 ...

"Seveda, saj tudi Naraločnik ni več mlad, tudi Rok Ažnoh, dobro, lahko rečemo pod narekovaji, da je mlad, ampak to je, kar imamo. V Sloveniji nikoli nismo imeli izobilja, nikoli nismo imeli najboljših pogojev, ampak treba je delati in poskusiti izkoristiti to, kar imamo. Če ne bi bili talenti in če ne bi imeli kakovosti, ne bi prišli do tega nivoja."

Se vam zdi mogoče, da bi po dolgem času lahko dobili res kompletnega tekmovalca, kot je bil Jure Košir, ki je bil tretji v skupnem seštevku svetovnega pokala, kar se danes sliši kot znanstvena fantastika?

"Res je. Definitivno se mi zdi mogoče, ampak za to ni potrebna samo podpora, ampak tudi fokus trenerjev, tekmovalcev in celotnega osebja in sistema ciklizacije, da se to naredi z enim tekmovalcem. Trenutno to vidim v Roku Ažnohu, ki je še relativno mlad, tehnično je dober, dobro zna zapeljati veleslalom, prav tako smuk, slalom, zadaj ima tri discipline. Mislim, da bi Ažnoh lahko marsikaj naredil, ker ima določeno kakovost, fizično sposobnost, manjkajo mu pa izkušnje, česar se ne da drugače nadoknaditi, kot da se ga vključuje na tekme - ali pa da je vsaj na treningih zraven, če mislijo, da še ni pripravljen za najtežje smuke."

Je pa za specializacijo v hitrih disciplinah, kjer ste vi bili vrhunski, potrebno tudi odlično tehnično znanje kot osnova, ne le fizična sposobnost, sicer se lahko hitro kaj zgodi ...

"Če imaš tehnično znanje, imaš več možnosti za napredek v hitrih disciplinah, ni pa edina pot. Imamo tekmovalce, ki so bili tehnično slabi, pa so bili dobri tekmovalci v smuku in niso bili poškodovani. V superveleslalomu je potrebnega več tehničnega znanja, ampak smuk je takšna disciplina, kjer ogromno pomeni, če znaš izkoristiti hitrost, jo pridobivati in vzdrževati, to pa ni odvisno samo od tehničnega znanja. Potrebni so pravi občutek, kilometrina, svoj slog vožnje. Zato se mi zdi smuk toliko poseben, ker je pod narekovaji določena umetnost. Lahko si najboljše tehnično podkovan, pa ne boš prišel blizu najboljšim smukačem na svetu. Več poti vodi na smukaški vrh, če govoriva o specializaciji v smuku."

Včasih so bili smukači naravno močni fantje. Franc Klammer je še vedno takšen, kot je bil. Malo so jim trebuščki zrasli, ampak tudi mariborski branikovci Andrej Rečnik, Dušan Jaunik, Matjaž Kranjc, Peter Pen so bili naravno močni tekmovalci. Koliko se danes da nadoknaditi, česar narava ni dala dovolj, z delom v fitnesu in različnimi preparati, ki jih včasih ni bilo?

"Časi, kot je videti, so se zagotovo spremenili. Smukači so bili težki, visoki, močni tudi zato, ker je fizika delala svoje. Proge so bile bolj odprte, zato so dosegali večje hitrosti. Danes se gleda dosti na varnost, kar je seveda prav, ker material napreduje, smuči napredujejo, dresi prav tako, tekmovalci pa ne zavirajo, oni hočejo zmagati. Temu so morali začeti malo prilagajati proge. Marco Odermatt ima maksimalen občutek na progi, pa tudi nima čez 90 kilogramov. Aleksander Aaamodt Kilde je sicer močan, ampak glede telesne teže ni takšen, kot so bili včasih smukači, to velja tudi za drugi fante, ki se približujejo vrhu. To pomeni, da teža ne vpliva več toliko na rezultat oziroma hitrost. Potreben je občutek, vedno bolj prihaja v ospredje tudi tehnično znanje, ampak še vedno to ni glavni prispevek k zmagi. Časi so se spremenili, ker so konstitucije in tekmovalci drugačni."

Poškodbe so se v minuli sezoni kar vrstile tudi med najboljšimi tekmovalkami in tekmovalci. Kaj je vzrok po vašem mnenju?

"To ste dobro rekli, po mojem mnenju, ker je to skupek vsega. Na prvem mestu je natrpan urnik, še bolj pomembno pa je, da tekmovalci, ki zmagujejo, po tekmi ne gredo v hotel, ampak na novinarsko konferenco, sledi podelitev, nato imajo še druge obveznosti, tako da pridejo v hotel ob desetih zvečer. Naslednji dan vstanejo ob šestih in gredo na novo tekmo. Spet zmaga, tekmovalec gre v tretji dan že malo izčrpan, hoče spet zmagati in pride do napake. Tretji faktor so prilagoditve, se pravi spremembe razmer na treningu in tekmi, ki se lahko hitro zamenjajo. Malo drugače zapiha veter, pa je skok 20 metrov daljši. Upoštevati je treba tudi konkurenco in boj za najvišja mesta, ki je neusmiljen, zato morajo vsi tvegati, če hočejo biti pri vrhu."

Po končani sezoni je prišlo v slovenskem alpskem smučanju do sprememb v vodstvu in trenerskem kadru. Mislite, da so bile potrebne?

"Mislim, da ne, ker poznam delo Mihe Verdnika, ki je po mojem mnenju zelo dobro delal. Vso energijo, srce in dušo je vložil v zvezo za to, da bi se napredovalo. Stvari so bile precej v razsulu, ko je prišel. Z Joškom Križanom sta jih postavila na noge in precej dvignila. Ta zamenjava mi ni jasna. Zamenjave vodje panoge ni bilo zaradi rezultatskih težav, saj smo imeli Kranjca dvakrat na stopničkah, Ilka Štuhec je bila na stopničkah na koncu, Hrobat je imel eno od najboljših sezon, če ne najboljšo, Neja Dvornik je prvič prišla med prvih pet, tako da sezona ni bila tako slaba. Točk je bilo mogoče manj, ker je bilo manj tekmovalcev, manj pa je bilo tudi tekem. Hadalin in Hrovatova sta nehala, mene ni bilo zraven. Hitro se najde izgovor za zamenjavo, če hočeš. Če vodja ne more ponuditi približno konkurenčen plan treningov in če se plače znižajo za določen znesek, potem vsak trener pogleda malo okrog, sploh če dobi kakšno ponudbo. Tekmovalci se morajo temu prilagoditi - ne glede na to, kdo odide in kdo pride."

Tudi Ilkino ekipo je zapustila mama Darja Črnko. Kako komentirate presenetljivo odločitev?

"Dolgo sta bili skupaj, zdaj pa sta se odločili, da se pred novo sezono osveži kader in ekipa. Upam, da ni prišlo do kakšnih zamer, vseeno sta bili skupaj 24 ur na dan, šli sta čez najvišje vrhove in najgloblje doline."

Med povratniki seveda najbolj odmeva in preseneča odločitev Marcela Hirscherja. Zakaj se vrača?

"Mislim, da gre za več faktorjev. On je izjemno rad tekmoval in zmagoval. Po domače povedano mu je bila to droga, s katero se je polnil oziroma zadovoljeval. Drugo je smučarska firma (proizvajalec smuči Van deer, op. a.), s katero sta Henrik Kristoffersen in Timon Haugan že nekaj naredila, ampak mislim, da pričakuje, da lahko njegove smuči dosežejo še več - in bo morda s tem to dokazal. Mogoče pa bi rad dokazal, da je Odermatt premagljiv, haha. Dobro se mi zdi, da ni zasedel mesta nekomu od Avstrijcev, ki si je to priboril z dobrimi vožnjami, ampak je poiskal alternativo na Nizozemskem."

Tudi Andrea Massi se je vrnil kot kondicijski trener Andreje Slokar. Po končani karieri Tine Maze je bil presenetljivo dolgo v mirovanju.

"Ponudbe je zagotovo dobival, in to lepe, v mirovanju pa je bil po mojem mnenju zaradi družine. Nedvomno je dober trener, kar zadeva organizacijo, planiranje treningov, zaščito tekmovalca. Za tehniko smučanja ima Andreja svojega trenerja, pri čemer samo upam, da bo Massi dovolj vključen v ekipo in treninge. Tako bo lahko dal tisto, kar ima ponuditi, če pa je nekdo vključen samo 30-odstotno, pa to ne gre."

Smukaška zmaga in dve drugi mesti so vrhunec vaše kariere, poleg tega je vaše deseto mesto najboljša slovenska smukaška uvrstitev na olimpijskih igrah do zdaj. Ko se ozrete na svojo kariero, o čem največ razmišljate?

"Zagotovo nisem zadovoljen s svojo kariero. Dosegel sem nekaj vrhunskih rezultatov, na katere sem ponosen, ampak cilje sem imel višje, tudi želje sem imel večje, a se ni izšlo. Poskusil sem, dal sem svoj maksimum. Pred poškodbo sem bil zelo hiter in sezona je bila precej boljša od prejšnje, zato bi bilo zanimivo videti, kaj bi bilo, če se ne bi poškodoval. Prej ko to sprejmeš in se prilagodiš spremembam, boljše je. Vedno sem poskušal popravljati napake, se izboljševati, včasih mogoče celo preveč."