(INTERVJU) Jan Tratnik: Življenje ni le denar in kolesarstvo, treba je uživati

Trojico kolesarjev ima Slovenija na svetovni lestvici povsem v špici, a Jan Tratnik ji je precej bližje, kot kaže njegov položaj na lestvici (141. mesto). Idrijčan se je na spomladanskih klasikah sukal okrog deseterice in le malo sreče mu je manjkalo za velik uspeh in presenečenje. Je pa navdušil že prej, z etapno zmago na predlanskem Giru, trikratni državni prvak se je s tretjim mestom v kronometru izkazal lani na uvodu Vuelte, v vlogi pomočnika pa na olimpijskih igrah v Tokiu in še kje. Do tega ga je vodila trnova pot, nekoč naš veliki potencial, ki je že pri 21 letih dobil priložnost v svetovni seriji, je zaradi napačnih odločitev vmes strmoglavil, vendar je kariero zgradil na novo in na zdravih temeljih. Danes bo v Budimpešti na startu 105. dirke po Italiji z najvišjim ciljem - roza majico. Družbo mu bo od Slovencev delal moštveni kolega pri Bahrain Victoriousu Domen Novak.

Za 32-letnega Idrijčana bo četrti Giro nekaj posebnega, saj bo potekal blizu njegovega doma. "Prvič sem ga gledal v živo, ko je šel čez Slovenijo, ko sem bil star tri, štiri leta. V Godovič smo šli navijat za Valterja Bončo. Kot mlad sem ga spremljal in zagotovo je ena od mojih najbolj priljubljenih dirk. Če ga primerjam z drugimi grand touri, bi dal Vuelto na zadnje mesto. Lani je bilo zelo vroče in v takih pogojih mi ni všeč. Tour je največja dirka na svetu, ima sloves in zgodovino, Giro pa mi obuja lepe spomine. To je bil tudi moj prvi grand tour s CCC-jem, vedno se ga rad udeležim in sem motiviran za nove uspehe," nam je povedal Jan Tratnik.

Se v teh dneh kaj spominjate predlanskega uspeha? Vas je to še bolj gnalo v pripravah?

"Etapna zmaga je moj največji dosežek v karieri. Z njo mi je v glavi preskočilo - zdaj pa lahko še kakšno dobim. In ko greš na naslednji grand tour, spet hočeš zmagati, ker veš, da je realno, in zato je motivacija toliko večja. Sigurno pa me bodo ti lepi spomini vezali za celo življenje. Upam, da ne bodo zadnji takšni (smeh)."

Takrat je šla etapa zelo blizu slovenske meje, letos gre - enako kot lani - čez. Je to nova priložnost za vas?

"Ponekod smo bili le pet kilometrov vstran, in ko vidiš zelo veliko slovenskih navijačev, svoje prijatelje, družino ... Da sem na tak način zmagal, je nekaj neverjetnega. Bila je to ena od zadnjih šans tisto leto in ob navijačih sem imel precej večjo moč. Težko je opisati, dati na papir, kako je, ko pride Giro v Slovenijo. Tritedenske dirke so zelo naporne, v zadnjem tednu težko razmišljaš, težko hodiš. Veliko kilometrov je za tabo, ampak veš, da najtežje šele prihaja. Slovenska etapa mi bo ob vsej evforiji zagotovo dala zagon, da lažje končam dirko, da pa bi se boril za zmago ... želja je zelo velika, ampak to je tudi vse - želja. Ne ustvarjam si pritiska, ker v kolesarstvu je zelo težko, sploh za moj tip kolesarja, ker potrebujem tudi nekaj sreče, da sem v pravem pobegu. Če bi čakal do finala te etape, realnih možnosti nimam, ker sem klančarjem oziroma favoritom težko konkurenčen. Sem pa 80-odstoten, da bo ta dan prišlo do pobega. Prva zmaga je že biti v njem, šele druga je zmagati v etapi. Potrudil se bom, mi je pa vseeno, katera etapa je, če mi uspe."

Slovenska etapa je gorska s štirimi vzponi. Ste jih zaradi tega več trenirali?

"Kar dobro jo poznam, 50 kilometrov je od Idrije do starta vzpona, večkrat sem jo prevozil. Na Kolovrat je klanec - deset kilometrov in s povprečnim naklonom 10 odstotkov, na odsekih z 20 odstotki. Če se bodo tukaj udarili klančarji, bo ostalo le še malo kolesarjev, naredile se bodo velike razlike. Od tam do zadnjega, ciljnega klanca je še dolga pot (45 kilometrov, op. p.). Ta je prav tako težek, že zato, ker je zadnji v dolgi etapi in ker je zadnji teden, noge bodo pekle. Bolj bo odločilna glava, motivacija, šele nato, koliko si močan. Kar se mene tiče, kakih sprememb ne bom delal. Vem, da hujšanje ne pride v poštev. Imam precej mišic in malo maščobe, rezerv v kilogramih nimam. Če hujšam, izgubim mišice in moč. Zelo tanka meja je, in če preveč eksperimentiraš, se hitro opečeš."

Kakšna so sicer vaša pričakovanja od Gira? Verjetno vas čaka precej obveznosti, delo za Mikela Lando in Pella Bilbaa, ki visoko kotirata v skupnem seštevku?

"Oba sta v dobri formi. Verjetno se bomo prilagajali iz tedna v teden. Start na Giru bi mi lahko bil pisan na kožo. V prvi etapi so proti cilju štirje kilometri klanca, povprečni naklon je le 4 odstotke, kar pomeni, da se zavetrje zelo pozna. Tak klanec kar dobro preživim, je kot neka Cipressa na dirki Milano-Sanremo, kjer sem bil v ospredju, nobenih težav nisem imel slediti. Vidim realne možnosti, da pridem v cilj s prvo grupo. Malo sem razmišljal, drugi dan je kronometer ... Želje so, sanje, ki jih moraš imeti pred vsako dirko, brez napak in z dobrimi nogami se lahko borimo za roza majico."

Za vami je odlična pomlad. Na Milano-Sanremu in čez Flandrijo ste bili deveti, po Flandriji in na Amstel Gold dvanajsti. Ste s tem zadovoljni ali vam je manjkal odmevnejši rezultat kot pika na i?

"V Sanremu sem bil navdušen, iztržil sem največ. Na Dwars door Vlaanderenu sem spet dobro dirkal in je bila uvrstitev realna. Na drugih dveh dirkah bi lahko bil višje, noge sem imel za top pet. Vozili smo kot ekipa. Na Flandriji sem napadel na Paterberg, vendar me niso pustili. Potrebuješ tudi nekaj sreče. Če me Mathieu van der Poel ne bi pokril, bi verjetno šel sam in bi se do mene pred naslednjim klancem preselila le Pogačar in van der Poel. In bi šli skupaj do cilja."

In onadva bi v sprintu pazila drug na drugega, vi pa bi se odpeljali do zmage ...

"Haha. To bi bil zlat scenarij. Na Amstelu sem bil sposoben pokazati več, vendar sem imel obilico tehničnih težav. Pred klancem, ko smo šli že zelo hitro, se mi je snela veriga in sem porabil veliko energije, da sem se vrnil. Potem sem moral menjati kolo, pred zadnjimi tremi pomembnimi klanci pa mi je neki kolesar zapeljal v prednje vilice. Zavrl sem in izgubil zelo dobro pozicijo, kar je pomenilo, da sem moral pokrpati vsako luknjo, ko kdo ni več mogel držati tempa. Ob napadu Michala Kwiatkowskega (zmagovalca, op. p.) sem bil že preveč v ozadju. Ampak vedno gledam tako: če končaš brez večjih težav, padca in če vidiš, da si bil sposoben narediti dober rezultat, ti to da motivacijo za naprej. Prej ali slej se ti nasmehne sreča in tudi na tako veliki dirki se enkrat bo."

Se vam zdi, da ste v življenjski formi?

"Vem, da sem zrasel. Zdi se mi, da je dosti lažje, ko enkrat osvojiš 'WorldTour level'. Manj te je strah, imaš večje spoštovanje med kolesarji. Nisem pa si mislil, da bom na Flandriji tisti, ki napade na Paterberg (enega od legendarnih vzponov, op. p.). Ponavadi sem gledal in sledil in to je tudi nek pokazatelj. Zdi se mi, da je moja šibka točka, da si moram najprej dokazati, da si lahko zaupam. Zdaj sem se dokazal že na vseh terenih in ni več izgovorov. Belgijske dirke so prišle povsem nenapovedano, zaradi Gira bi moral na višinske priprave na Teide, ampak zaradi Sonnyja Colbrellija in teh težav me je ekipa prosila, ali bi pomagal. Rekel sem si, zakaj bi formo vrgel vstran, če sem na Sanremu tako dirkal. Ekipi sem hvaležen, da me je poklicala. Če bi šel na Teide, sploh ne bi vedel, da lahko takšne dirke dobro vozim."

Ste dovolj dobri za Giro brez višinskih priprav?

"Če sem predlani zmagal v etapi brez njih, lahko tudi letos (smeh)."

Rekli ste, da si niste mislili, da lahko napadete na Paterberg, ampak če bi vas vprašali pred dvanajstimi, trinajstimi leti, bi verjetno rekli, da boste prej tako dobri ... Vaša kariera je bila precej turbulentna. Kako zdaj gledate na težke trenutke?

"V teh letih sem se toliko naučil, da sem s psihološkega vidika zelo močan. Dve plati sta; lahko bi se usedel in jokal, 'joj, kako sem zajebal, zakaj nisem bil bolj pameten in sem vrgel vstran ne vem koliko let kolesarstva, ko bi lahko bil uspešen in zaslužil veliko več denarja'. Toda gledam iz druge, to je bila življenjska izkušnja, skozi katero sem moral. Življenje ni le denar in kolesarstvo, ampak je treba tudi uživati. Ko sem šel skozi težave, ko sem se lovil, ko nisem vedel, ali še želim kolesariti, me je toliko utrdilo, da me zdaj težko kaj vrže iz tira. Gledam tako: če nisi srečen, ti niti ne vem koliko uspehov in denarja ne bo nič pomenilo. Nič mi ni žal, ker bi se lahko zgodilo, da bi težave prišle kasneje in bi prej zaključil kariero. Dovolj mlad sem se pobral in bil še željan kolesarjenja. Zdaj uživam in to mi bo pomagalo, da bom imel še kar nekaj let kariere. Gledam samo naprej, leta niso pomembna, kar ne nazadnje dokazuje Valverde (pri 42 letih je v svetovnem vrhu, op. p.). Če je volja, se da vse osvojiti kasneje."

​Ima pa vaša zgodba tudi pomembno sporočilo za mlade športnike, da poslušajo sebe, svoje telo. Saj trenerje in druge tudi moraš, a vam so menda takrat postavili okvirje, da bi morali precej shujšati, tega pa telo ni preneslo in se vam je porušil svet.

"Moj problem je bil, da sem bil že kot otrok močan, mišičast, ne debel. Ves čas sem bil povezan s športom. Bolj košarkarsko postavo sem imel, močne roke, večji prsni koš. Kolesariti sem začel dokaj pozno in kariera mi je v treh letih eksplodirala, kot da bi šel iz tretje slovenske lige v NBA, brez izkušenj v WorldTour (leta 2011 iz Radenske v QuickStep, op. p.). Tam so takoj videli bolj močne noge, čeprav sem bil kar dober. Na pripravah so rekli, da bi lahko shujšal dva, tri kilograme, da bi šel še hitreje v klanec. Takrat sem bil star 21 let in sem si rekel: 'Saj so WorldTour, itak vejo, kaj je prav.' Želel sem dokazati, da sem profesionalen, ampak sem padel v neko bolezen, da sem hotel hujšati še in še in se kar ni ustavilo. Zdaj vem, da sem bil takrat bolan, imel sem prehranske motnje. Najtežji problem je bil priti iz tega, s tem sem se ukvarjal še dve, tri leta. Punca mi je veliko pomagala, tudi razni psihologi, pot je bila zelo težka, toda odločil sem se, da se bom boril in se vrnil v WorldTour. Šlo je počasi, najprej vrnitev v Radensko in reševanje težav, nato gradnja kariere s kontinentalnega nivoja. Marsikdo bi rekel adijo. A težko koga krivim, ljudi v QuickStepu. Ja, rekli so, da moram shujšati, ampak sam bi moral vedeti, da zame ni dobro. Zdaj bi koga s takšno idejo gladko zavrnil, takrat pa sem vse poslušal in bil še malo svojeglav. Toda napako sem odpravil in ne bom jokal. Tukaj smo in je vse super, fajn."

Kako pa naprej? Ste si zastavili nove cilje za zrelo kolesarsko obdobje?

"Letos bom spet nastopil na dirki po Sloveniji, ki sem jo odpeljal že velikokrat, a etapnega uspeha še nimam. Druga želja je vsaj ena etapa na vsakem grand touru. Z Gira zmago že imam, s Toura in Vuelte pa tretji mesti, torej z vseh že stopničke. Se mi zdi, da je cilj realen. Sicer pa ima danes že vsaka dirka nek sloves, težko je zmagati kjerkoli in vsaka zmaga ti lahko kaj prinese. Bolj bom stremel k temu, da bom poskusil na vsaki dirki biti stoodstotno pripravljen. Sicer zavržeš priložnost. Rad treniram in dirkam in bolj uživam, če sem konkurenčen. Imam pa tudi željo po še enih olimpijskih igrah, in če bi bila v Parizu trasa kot za belgijske klasike, bi bila motivacija po uspehu še večja."