(KOMENTAR) Država, pomagaj!

Že od antike športniki veljajo za vzornike, božanstva. Tekmovanje med posamezniki je tako preraslo v meddržavno merjenje moči, kdo si lasti boljše, hitrejše, močnejše predstavnike, kar se je znalo v mračnih obdobjih zgodovine izroditi celo v potrjevanje rasne večvrednosti. No, v modernem diskurzu je obveljal rek, da so športniki najboljši promotorji države. Sploh tako mlade države, kot je Slovenija.

Nič edinstvenega ni v tem, da se države razglašajo za športne. Že različnih panog po svetu je toliko, da se povsod specializirajo za kakšno. A Slovenija ne blesti samo v, denimo, smučarskih poletih. V deželi raznolikih presežkov skorajda ni panoge, v kateri kdaj ne bi imeli asa povsem pri vrhu. Ni prostora za naštevanje vseh prvakov. Toliko jih je, da na koncu (leta) izbor najboljšega vzbrsti še en nacionalni šport - prepiranje. Čeprav tudi to ni nič slovensko unikatnega.

A svet se spreminja. Globalizacija pa prinaša kvečjemu koncentracijo kapitala. Ekspanzija najpopularnejšega športa z žogo na številne medijske termine in v številne televizijske programe je močno zarezala v medijsko pojavnost in tržno zanimivost drugih. S Pariza so medalje prinesli športniki, ki jih na slovenskih televizijah (z izjemo plezalne tekme v Kopru) niti ne moremo spremljati: plezanje občasno prenaša le mednarodni Eurosport, judo vidimo s kavča le na vsaka štiri leta, kaj za vraga je formula kite in kako se tam tekmuje, pa smo ugotavljali kar med čakanjem na kolajno.

Brez premožnih staršev in širokogrudnih pokroviteljev - ki pa se vključujejo šele ob uspehih, pa še to vse bolj redko zaradi prehajanja domačih podjetij v tuje roke - marsikatere od teh (in številnih drugih) panog v Sloveniji ne bi mogli gojiti, če … Če ne bi vmes posegla država. Ambicije po krčenju prioritetnih panog gor ali dol - prav geografska raznolikost Sloveniji omogoča raznovrstnost, ki ji ni para. Malodane ne mine poletna olimpijada, da zimskošportna velesila ne bi osvojila jadralske medalje na morju, tu in tam še v sladkovodnih brzicah, pa na tatamiju ali kolesu, na koncu nas pa vseeno ostane dovolj, da v vseh globalno pomembnih ekipnih športih popolnimo spodobne postave, enakovredne najboljšim - če že nismo to sami.

Sistem štipendiranja, zaposlovanja v javni upravi in odmerjanja pokojnin najboljšim je le vrh ledene gore, imenovane državna pomoč. Že sofinanciranje tega ali onega, od športnih programov in priprav do zavarovanj, pregledov, testiranj, izobraževanj itd., mladini omogoča, da zasleduje svoje športne cilje. Kar pa ne pomeni, da je sistem popoln. Trenerji, tvorci uspehov, ki zanje ne živijo nič manj kot zaslužni športniki, so marsikdaj spregledani. Prostovoljcev in entuziastov, katerih pleča pogosto držijo športne panoge nad vodo, je vse manj. Časi, ko se vzdržnost panog meri le še skozi številke, ko iščemo bližnjice do instant uspeha, pa še to povečini prek ekranov, bodo za slovenski šport, ki se na globalnem trgu meri z večjimi in bogatejšimi državami, prinesle nove izzive. In najbrž nove klice: Država, pomagaj! Še malo bolj!