Zmago Gomzi
Milan Arnejčič je bil 12. decembra 1960, ko je bil ustanovljen NK Maribor, skupaj z najboljšimi nogometaši Železničarja in Branika med izbranci, ki so začeli pisati zgodovino mariborskega kluba. Za 18-letnega Arnejčiča se je začelo novo nogometno obdobje. "Čeprav sta bila Železničar in Branik srdita mestna tekmeca, smo se nogometaši dobro razumeli. Igranje za skupni klub nas je še bolj povezalo in ni bilo naključje, da smo si že v prvi sezoni priigrali naslov slovenskega prvaka in se prek kvalifikacij, v katerih nas je namesto trenerja Andrije Pflandra, ki je zapustil klub, vodil Vladimir Šimunić, uvrstili v drugo jugoslovansko zvezno ligo zahod in v njej igrali do leta 1967. V sedmih letih se je igralski kader močno spremenil, večina nogometašev, ki so za klub zaigrali ob njegovi ustanovitvi, je končala nogometno pot ali si poiskala druge klube. Iz leta v leto smo rasli in leta 1967 nam je uspel podvig, ki ga ne bom pozabil nikoli - uvrstitev v prvo jugoslovansko zvezno ligo," z zanosom pripoveduje Arnejčič.
"Na zadnji drugoligaški tekmi proti Trešnjevki, ki ni več odločala o ničemer, saj smo si že zagotovili naslov prvaka in napredovanje med elito, se je v Ljudskem vrtu zbralo 5000 gledalcev, ki so nekaj minut pred koncem tekme vstali s sedežev, in po zadnjem sodnikovem žvižgu aplavzov ni in ni bilo konca. Poleg kapetana Tomislava Prosena je tudi meni pripadla čast, da ob podvigu nagovorim gledalce, in spomnim se, da sem jim v imenu soigralcev obljubil, da bomo tudi v prvi ligi igrali tako, kot si želijo," ponosno pove Arnejčič.
Bil je izjemen srednji napadalec. Legendarna devetka. Za klub iz Ljudskega vrta je odigral 283 tekem in zabil 73 golov. Vijoličasto majico je nosil od leta 1960 do 1969, se za leto dni preselil k beograjski Crveni zvezdi, ta pa ga je poleti 1970 za takrat zajetno vsoto 600 tisoč šilingov prodala graškemu klubu GAK. Julija 1971 se je vrnil v NK Maribor in zanj kot srednji branilec igral do julija '78, ko se je nogometno upokojil.
Zvečer je slišal za beograjsko ponudbo
Na tekmi predzadnjega, 33. kroga prve zvezne jugoslovanske lige med Mariborom in Crveno zvezdo, ki je bila v nedeljo, 29. junija 1969, v Ljudskem vrtu, sta se Maribor in Crvena zvezda pred 12.000 gledalci razšla z rezultatom 1:1. S točko so si vijoličasti zagotovili obstanek v ligi, Crvena zvezda pa naslov prvaka. Milan Arnejčič, kapetan Maribora, takrat še ni vedel, da je na seznamu želja Crvene zvezde. Vest mu je na uho prišla zvečer po tekmi. Slišal je, da je trener Zvezde Miljan Miljanić odgovornim v NK Maribor povedal, da se zanimajo zanj. "Za Arnejčiča bomo plačali in še nekaj mladih nogometašev boste dobili v zameno," naj bi Miljanić mehčal vodilne v Mariboru. "Namig Čiće, kot so klicali Miljanića, da naj bi se selil v Beograd, me je presenetil. V mojih mislih se je sprožalo veliko vprašanj, predvsem pa, kako bi se znašel v tako velikem klubu," nam je zaupal Arnejčič, ki ga je takratna pogodba z Mariborom vezala še tri leta. Kmalu mu je postalo jasno, zakaj se Miljanić zanima zanj: "Zvezda naj bi v sezoni 1969/70 ostala brez udarnega napadalnega dvojca, Stevana Ostojića in Vojina Lazarevića, prvi naj bi šel v tujino, drugi k vojakom."
Vodilni iz NK Maribor so se čez nekaj dni podali na pogovore v Beograd, kjer so jim za Arnejčiča ponudili odškodnino in tri nadarjene nogometaše: napadalca Slobodana Jankovića in Radeta Radića ter branilca Vladislava Bogićevića. Tedaj 27-letni Arnejčič je 11. julija 1969 dobil izpisnico od NK Maribor, še istega dne odpotoval v Beograd, podpisal štiriletno pogodbo in dobil 50 tisoč takratnih dinarjev. Toda v novem klubu ni šlo vse tako, kot si je želel. "Lazarević si je premislil in preložil odhod k vojakom, zato nisem igral več tekem. V sezoni 1969/70 sem jih odigral petnajst, dve tudi v evropskem pokalu državnih prvakov, in dal tri gole. Kljub temu sem zelo ponosen, da sem igral za Crveno zvezdo, z njo osvojil naslov jugoslovanskega prvaka in pokalno lovoriko," pravi Arnejčič, ki je po letu dni zapustil Crveno zvezdo.
Čeprav je sin slovenskih staršev s koreninami s Hajdine in Ptuja, se je Arnejčič rodil v Zagrebu. Ker je njegov oče sodeloval s partizani, so družino neke noči leta 1942 nagnali na tovornjak in jo preselili na Hrvaško. Očeta so ubili v Jasenovcu, z materjo pa se je po koncu vojne vrnil v Slovenijo. "Kot vsak otrok sem se rad podil za žogo, najprej za tisto iz napihnjenega svežega svinjskega mehurja, ko pa sem začel trenirati pri pionirjih ptujske Drave, sem lahko brcal pravo žogo iz usnja. Ko sva se z mamo preselila v Maribor, sem začel trenirati pri mladincih Železničarja. Pri sedemnajstih letih sem lahko zaigral za člansko ekipo s Tabora," je Arnejčič opisal del svoje nogometne poti, ki ga je pozneje izstrelila med vijoličaste legende.
V obdobju, ko je Maribor treniral Vladimir Šimunić, je dobil tudi vzdevek. "Šimunić, ki je velik poudarek dajal telesni pripravljenosti, me je na enem od treningov poklical Fjuri in vzdevek se je med soigralci takoj prijel. Po treningu mi je razložil, da je tako ime enemu od konj v popularni televizijski seriji, in ker sem močan kot konj, mi je vzdevek pisan na kožo," smeje pove. Šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s soigralci nastavil temelje kluba iz Ljudskega vrta, se spominja z radostjo: "Nogomet mi je dal veliko, žoga je bila moja največja prijateljica. Igrali smo romantični nogomet, nogometaši smo bili tehnično in taktično podkovani, in ko nas je vodil Šimunić, tudi vrhunsko telesno pripravljeni. Toda čas je naredil svoje, romantike ni več, sedaj se igra drugačen nogomet, v ospredju je moč."
