Uroš Gramc
Ko Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja povprašate, kaj menita drug o drugem, dobite podoben odgovor - oba govorita spoštljivo in v superlativih. A saj drugače ne moreta, ko sta med glavnimi favoriti, kjerkoli se pojavita, na večdnevnih preizkušnjah pa vselej številka ena in dve. Na njih sta praktično nepremagljiva, če vmes ne poseže višja sila, kot je denimo letos s poškodbo Zasavca, kar k sreči ni ogrozilo njegove misije Tour 2022.
Se pa naša šampona letos nista srečala, čeprav sta odpeljala po tri etapne dirke in vse dobila, če odštejemo nesrečno Baskijo. Njun edini letošnji skupni izziv je bila enodnevna klasika Milano-Sanremo, a že daleč nazaj, uradno še v zimskem času - Pogi je bil peti, Rogla 17., slavil pa je še en naš junak, Matej Mohorič -, ki pa z rumeno majico na Touru nima kaj dosti skupnega. Tudi podobno število tekmovalnih kilometrov (4121:4127) in startov (24:26) imata v nogah, a je Rogla startal bolj zadržano, na par nižje rangiranih preizkušnjah in ne na polnih obratih ter je dosegel "zgolj" štiri zmage. Pogi pa se ni "šparal" in je bil uspešen tudi na belgijskih klasikah, na največjih enodnevnih preizkušnjah na svetu, sploh pa na neuradnem šestem spomeniku - Strade Bianche. Njuna filozofija, njun pristop je bil drugačen, a le rezultat lahko da odgovor, čigav je boljši.
Odgovori po kapljicah
Dodatna razlika je, s kakšno ekipo in podporo se odpravljata v Francijo oziroma najprej na Dansko. Jumbo Visma gre z več cilji, glavna sta rumena in zelena majica, kar pomeni določene prilagoditve v kadru. Roglič bo imel ob sebi vajenca in namestnika Jonasa Vingegaarda, zvestega Seppa Kussa in letos odličnega Stevena Kruijswijka. Drugo polovico zasedbe sestavlja četverica velikanov (vsi nad 190 cm), Christophe Laporte, Tiejs Benoot in Nathan van Hooydonck, ki bodo Zasavcu seveda pomagali po ravnini, toda v prvi vrsti bodo v sprinterskem vlaku Wouta van Aerta. Pri Pogačarjevih Emiratih dileme ni, tretja rumena majica zapored je prvi in edini cilj, vse se vrti okrog mladega slovenskega šampiona. Je pa bilo v zadnjem tednu precej negotovosti pri sestavi ekipe zaradi koronavirusa pri Marcu Hirschiju in Mikkelu Bjergu, zato so z objavo imen čakali do zadnjega.
Roglič je startal zadržano, Pogačar se ni "šparal"
Slovenski uspehi skozi zgodovino
1936. Franc Abulnar je kot prvi Slovenec nastopil v štiričlanski jugoslovanski zasedbi in zmogel do devete etape, ko je še prečil vse tri s snegom prekrite alpske prelaze, vendar prireditelji niso poznali usmiljenja, zaradi prekoračitve časovne zapore so ga diskvalificirali.
1986. Primož Čerin je prvi zmogel do cilja in v skupnem seštevku osvojil 32. mesto.
2000. Zoran Klemenčič je v peti etapi s petim mestom prvič segel v deseterico, dve leti kasneje je bil Andrej Hauptman v tretji še za mesto bližje stopničkam.
2008. Tadej Valjavec je v skupnem seštevku osvojil deveto mesto, najboljši, sedmi je bil, ko je šla cesta čez najvišji prelaz dirke sploh – Cime de la Bonette-Restefond (2788 m). Deveti je bil štiri leta kasneje tudi Janez Brajkovič.
2017. Primož Roglič je v kraljevski 17. etapi z vzponom na Galibier dosegel prvo zmago.
2018. Zasavec je slavil v 19., pirenejski etapi v Larunsu in se v skupnem seštevku zavihtel na tretje mesto, pred Chrisa Frooma. Dan kasneje ga je v kronometru izgubil, v Parizu je končal tik pod stopničkami. Kristijan Koren je nastopil že osmič, udeležbo iz let 2011 in 2012 pa so mu kasneje zaradi dopinškega prekrška črtali.
2020. Dvojna slovenska zmaga Tadeja Pogačarja in Rogliča. Kisovčan je slavil v četrti etapi in po deveti oblekel rumeno majico, ki jo je nosil enajst dni. Le na Elizejske poljane je v vodstvu pripeljal Komendčan, ki je dobil deveto, 15. in 20., kronometrsko etapo. Osvojil je tudi pikčasto in belo majico.
2021. Pogačar je slavil drugič zapored, spet je osvojil po tri majice in etape (kronometer v peti in obe pirenejski). Roglič je bil v uvodnih dveh tretji, v tretji je grdo padel, po osmi pa odstopil. Dve etapi je z dolgim pobegom dobil Matej Mohorič. Slovenija je bila spet najuspešnejša država na dirki.
Pred startom v Köbenhavnu je veliko vprašanj, ki čakajo na odgovore, a vseh ne bomo dobili takoj, temveč bodo prihajali postopoma, po kapljicah. Sploh na tistega, ali je izkušeni Roglič še lahko konkurenčen mlademu rojaku, ki hitreje napreduje, bomo najbrž čakali vse do zadnjega. Čeprav se bosta v kronometru udarila že prvi dan. Danska zna prekrižati načrte z vetrom, potem bo vprašanje, kakšno škodo bodo povzročili tlakovani odseki Roubaixa, komu več veselja prinesejo alpski prelazi in pirenejski vrhovi, komu bo več moči ostalo za zaključno uro resnice. Kolikšna prednost bo tam zadostovala? Se lahko na jugozahodu Francije spiše novo poglavje epskega dvoboja? Se bo Slovenija spet (s)kregala? Bodo odkrite rezerve pri Zasavcu zadostovale, se lahko uspešneje izogiba padcem? Koliko bo zanj poskrbel sprinterski del ekipe, je pri Jumbo Vismi možen razkol? Kakšno vlogo bosta odigrala Majka in Vingegaard? Pa kakšen udarec je Emiratom zadal koronavirus, bo Pogačar prvič pokazal ranljivost? In s tem ponudil priložnost drugim, lahko kdo preseneti, kako taktiko snuje Ineos?
Naj zmaga spet pride v domovino
"Na koncu pa upam, da bo zmaga vsaj v slovenskih rokah," je, ko je izpraznil svoj seznam želja, pred časom dejal Primož Roglič, ki se večkrat rad pošali, da je Tour zanj le priprava na Vuelto, na kateri bo jeseni naskakoval že četrto zmago za izenačitev z rekorderjem, Špancem Robertom Herasom. No, ko se "zresni", Kisovčan le pove, da hoče Pogačarja sklatiti s prestola v Franciji: "On je Tour zmagal dvakrat, jaz ga še nisem, in bo tisti, ki ga želimo premagati." In to zelo močno. "Z leti mi ni ostalo prav veliko ... Saj mi še veliko stvari manjka, ampak vemo, kaj so največje, ki si jih želim in ki nam manjkajo kot ekipi. Ni nobena skrivnost, da je Tour de France ena od teh." Letos ima dobro popotnico, saj je končno slavil na dveh dirkah v domovini Toura. "Končno zmagujem, popravljam pričeta dela v Franciji," Rogla ne zna brez kančka humorja.
Sanje so v Arenberškem gozdu
Slovenija bo na vrhuncu sezone spet imela številno zasedbo s kar petimi kolesarji. Vsak od njih že ima določeno vlogo. Luka Mezgec bo zadnji mož v sprinterskem vlaku Dylana Groenewegna pri moštvu BikeExchangea. Bahrain Victorious pa bo v ogenj poslal dvojico. Jan Tratnik je po zgodnjem odstopu na Giru dobil novo priložnost in bo pomočnik Jacku Haigu in Damianu Carusu v boju za rumeno majico Bahrain Victoriousa, Matej Mohorič pa bo lovec na etape. Lani je uspešno "ustrelil" dve, letos cilja predvsem na eno. "Meni najljubša je peta s ciljem v Arenberškem gozdu. Letos sem že stopil vanj kot prvi na dirki Pariz-Roubaix, moje sanje so, da to ponovim," je razkril Gorenjec.
Pogi pa tja zelo redko zaide (letos še v Franciji ni dirkal), a ko pride tja, odnese sveti gral kolesarstva. Tudi on bo najbolj pozoren na rojaka. "Na vsaki dirki, ko se srečava s Primožem, sva rivala. Na koncu velikokrat ostaneva sama in se ženeva do cilja. Vsak hoče zmagati za svojo ekipo. Na Touru bo seveda enako in tega dvoboja se že veselim. Seveda so tu še ostali, ampak tudi jaz imam v mislih, da mi je najbolj nevaren Primož. To mi je v veselje, ker govoriva isti jezik, je veliko boljše dirkati proti njemu kot proti komurkoli drugemu," je dejal Tadej Pogačar. Ki si je dobro ogledal Rogličeve letošnje podvige, sploh zadnjega na Kriteriju Dauphine. "Ampak na dirki po Franciji bo povsem drugačna zgodba," je zažugal Komendčan ob nedavnem šovu na slovenski pentlji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
