(POGOVOR) Marko Milić: Kamorkoli pridemo, ljudje nosijo slovenske drese

Preskočil je avto, zlomil tablo celo na zaključnem turnirju evrolige … S svojimi zabijanji je Marko Milić v 90-ih tudi slovensko košarko spremenil v šov, vanjo prinesel kanček Amerike, preden je Amerika vzela njega. Postal je prvi Slovenec v ligi NBA, košarkarska ikona, vzornik mladih. Otroci se ob svojih vratolomnih potezah na igriščih niso več ponašali samo z vzklikom "Jordaaaan", pač pa tudi "Miliiiiič". Ker so Evropejci takrat čez lužo pravo priložnost dobili le izjemoma, se je vrnil na staro celino. K največjim klubom - Realu iz Madrida, takratnima bolonjskima velikanoma Fortitudu in Virtusu, v Fenerbahče, seveda tudi nazaj v Olimpijo … Kariero je potegnil kar do 38. leta, način igre se je spreminjal, odriv so vedno bolj zamenjevale mišice, a karakter je ostal isti. Zafrkancije, štosi, dobro vzdušje – s tem se je Milič vedno ponašal, tudi ko je na reprezentančne priprave prišel z žogo pod majico, češ da ni najbolje fizično pripravljen.

Vse te osebnostne lastnosti je v 90-ih spoznal njegov soigralec pri Phoenixu in sedanji trener Dallas Mavericks Jason Kidd, v zadnjih letih pa tudi lastnik kluba Mark Cuban. Marku Miliću je tako ponudil še eno priložnost v ligi NBA, da se dokaže kot trener in pomaga pri razvoju še ene slovenske košarkarske ikone, Luke Dončića. Deset mesecev stran od družine, s tremi najstniškimi hčerami, raztepenimi po celem svetu … Milič je tuhtal, razmišljal, a ob podpori najbližjih ugotovil – takšne življenjske priložnosti se ne zavrne.

Marko, vemo, da ste v strokovnem štabu Dallas Mavericks. Ob prenosih tekem vidimo, da med ogrevanjem košarkarjev oziroma ob zadetih metih Luke Dončića s polovice delate sklece … Ampak kako bi natančno opisali svojo funkcijo v klubu?

"V ligi NBA klubi neradi razglabljajo, kdo ima točno določeno funkcijo. A če malo povzamem; v NBA-klubih so trenerski štabi obširni, štejejo okrog deset trenerjev. Tudi zato, ker si tekme sledijo skoraj dan za dnem - na teden jih odigramo tudi štiri do pet -, vmes pa znajo biti zelo dolga potovanja. Na vse te tekme se je treba pripraviti. V kadru imaš tudi 17 igralcev, s katerimi je treba delati. Vloge pomočnikov so zato razdeljene; eni analizirajo tekme, drugi bolj delamo s košarkarji na igrišču, jih ogrevamo in tako naprej. Ker je torej v ligi NBA od 80 do 100 tekem v zelo kratkem času, v šestih mesecih, so trenerski štabi toliko večji kot denimo v Evropi. Če je v Evropi en trener zadolžen za atletsko pripravo, jih je tu pet, šest. Za vsak segment klubi iščejo točno določenega trenerja, vse je bolj personalizirano. Tako pride skoraj en trener na enega ali dva igralca. Se pa lahko prav njemu popolnoma posveti. Glede na vso to mašinerijo sem tako tudi jaz eden od teh pomočnikov trenerja Jasona Kidda, s katerim se poznava že iz igralskih let. Hvaležen sem klubu, da so v meni videli neki osebnostni potencial in prepoznali, kaj sem že dal košarki, ter mi to vlogo ponudili. Seveda je tu pomembna povezava z Luko in Slovenijo. Štab Dallasa nas redno obiskuje v Sloveniji, mi smo kot predstavniki Košarkarske zveze Slovenije (KZS) skoraj vsako leto prihajali v Dallas in tako smo stkali prijateljsko vez. V veliko zadovoljstvu mi je, da sem po slovenskem NBA-debiju dobil še to možnost."

Omenili ste vez s Kiddom, vez z Dončićem in sodelovanje med KZS in Dallasom. A kako ste sklenili dogovor?

"Kot sem omenil, je vsako leto štiri-, petčlanska delegacija KZS-ja obiskola Dallas. To je potrebno že zato, ker Luka Dončić skoraj vsako poletje igra za reprezentanco in je treba s klubom vzpostaviti dober odnos, spoznati ljudi in podobno. Ne nazadnje se je s klubom treba dogovoriti, na kak način naj ga obremenjujemo, šparamo, trošimo … Zaradi podobnih razlogov tudi Dallasov štab prihaja v Slovenijo – leta 2021 ob podpisu Dončićeve pogodbe, lani na evropsko prvenstvo v Nemčijo … Ob takšnih priložnostih smo se dve, tri leta družili med seboj tako na igrišču kot po treningih. Spoznali, potipali, izmenjali mnenja. Očitno so ljudje iz Dallasa v meni prepoznali potencial, mi ponudili priložnost in jaz sem jo zagrabil. Prepoznali so moje igralske izkušnje. Hkrati so vedeli, da sem kot trener še nepopisan list."

Pa to ni bila ovira?

"Morda je tako celo bolje. Z dolgoletnimi trenerskimi izkušnjami v Evropi bi najbrž bil že toliko indoktriniran, da bi mi bilo v povsem drugačnem NBA-sistemu težje. Ne bi bil toliko prilagodljiv za prijeme, ki jih imajo v Ameriki. Tako sem začel v Dončićevem 'kotu'. Družim se z njim, navijam zanj in kot nekdanjemu košarkarju oziroma košarkarskemu delavcu in trenerju mi je gledati Dončića simfonija. Ni pa lahko, ritem je nor. Za nekaj let pustiš družino, tri otroke. Kar je za normalne smrtnike nepredstavljivo. Se pa slišimo in vidimo, kolikor se le lahko."

V "Lukov kot", kot ste omenili, prinašate dobro atmosfero, sproščeno vzdušje. Najbrž je to to, kar ob vsem že usvojenem znanju najbolj potrebuje v zgoščenem ritmu tekem?

"Hja, sigurno. Trenerjev je veliko, vsi imajo določena znanja. A v NBA nobene stvari ne prepustijo naključju, najsi bo to atletska priprava, vzdušje, taktično ali tehnično znanje, računalniške analize … V vseh teh aspektih je v klubu dovolj ljudi. V meni so videli človeški potencial, ki temelji na 25-letni karieri. V ZDA raje najamejo dva, tri ljudi več, da vse štima, kot da bi neki aspekt košarke v tako veliki mašineriji prepustili naključju. V tem pogledu smo se hitro našli. Če ni atmosfere, ni rezultata."

Zadnja leta ste prav v mlajših reprezentancah, a tudi v članski kot vodja oziroma koordinator skrbeli za dobro počutje igralcev ...

"Ja, prav ta izkušnja je pomembna. Poleti pridejo fantje iz klubov zelo ponosni in veseli zaigrat za reprezentanco. A obenem so takrat po dolgi klubski sezoni utrujeni. Radi bi šli na morje, ne vidijo svoje družine. Čez celo poletje se dva meseca mučijo po telovadnicah za neki vrhunec tekmovanja. Na igrišču je sicer resnost, a tam so kvečjemu dve, tri, največ štiri ure na dan. Preostalih 20 pa ne morejo samo gledati v strop. Prav to, kako preživijo teh 20 ur, je lahko ključnih za uspeh. V tem času košarkarji spletejo prijateljske vezi, se nasmejejo, imajo luštno in se zato radi vračajo v reprezentanco. Saj nismo roboti, da bi brez čustev le prišli in oddelali svoje. Ta povezanost ustvarja velika moštva, ko se potem samo pogledamo in vemo, da bomo stopili skupaj. Da bomo kot bratje, ki si ščitimo hrbet, kot pravimo v reprezentanci. Kadarkoli se ekipa zunaj igrišča ni dobro razumela in je bila slaba atmosfera, so se prej ali slej pojavila trenja tudi na igrišču. Moja naloga je tudi, da se kaj takšnega ne bi zgodilo v Dallasu."

Ni pa nepomembno vaše dolgoletno poznanstvo s trenerjem Jasonom Kiddom. Kako se ga spominjate še kot košarkarja in kakšen karakter je zdaj?

"Ko sem prišel leta 1997 v Phoenix, sem bil seveda 'rookie', začetnik, on pa že zvezda. Bil je podoben organizator igre kot zdaj Luka – ne le, da je bil prvi igralec ekipe, tudi soigralce je delal boljše. In bil je prototip sodobnega, atletskega 'playmakerja'. Ne le, da je dobro metal in podajal, ampak je tudi skakal, zabijal, podajal tako imenovane bejzbol asistence čez celo igrišče, zbiral trojne dvojčke … Bil je zelo agresiven, najboljši novinec predhodnih sezon in zelo zanimivo je bilo z njim igrati. Ima pa zelo miren trenerski pristop. Je zelo človeški, vključuje pomočnike. Seveda kot šef vse skupaj vodi, a imamo zelo lep odnos. Na to tu veliko dajo. Težko je vzdržati, če nimaš pozitivnih ljudi okoli sebe, saj smo vendarle pol leta skoraj 24 ur na dan skupaj."

Kako se je liga NBA v vseh teh 25 letih, odkar ste jo prvič spoznali kot košarkar, spremenila? Vas je zdaj ob vrnitvi kaj presenetilo, fasciniralo?

"Največja razlika je v sami igri. Pred 25 leti je bila čisto ameriška. Bil sem eden od prvih Evropejcev, pred mano so bili le še večji igralci, legende, kot so Dražen Petrović, Toni Kukoč, Dino Rađa, Arvidas Sabonis … A v ekipi Phoenixa nas je bilo Neameričanov za prste ene roke. To je bila čisto ameriška liga, zviška so gledali na preostali svet. V 25 letih pa se je marsikaj spremenilo. Jugoslavija oziroma Srbija, pa tudi Španija in še kdo so začeli v reprezentančni košarki tudi premagovati Američane. Ob tem so se pojavljali geniji kot Tony Parker ali Goran Dragić. Da ne govorim o Luki Dončiću, Nikoli Jokiću, Giannisu Antetokounmpu, ki so to premaknili v druge kakovostne sfere. Američani so tako začeli spoštovati globalni trg in košarka ni več tipično ameriška. Ne nazadnje je tu pomemben še poslovni vidik, novi trgi prinašajo še več denarja. NBA-klubom ni težko vložiti evra v medije, komercialiste in druge službe, ker vidijo, da se to desetkratno povrne."

Ko ste vi prišli v ligo NBA, ste kljub krilatici "white men can't jump" (belci ne morejo skočiti) veljali za prototip modernega ameriškega košarkarja. Torej močnega, eksplozivnega eksekutorja, ki je divje zabijal. A v ligi ste se obdržali le slabi dve leti. Zakaj vam ni uspel dokončen preboj?

"Pri nekaterih stvareh so name gledali z velikimi očmi in mi izkazovali spoštovanje, po drugi strani pa je bila v tistem času ameriška košarka tako zelo samovšečna … Bilo je, kot da bi prišel na Pohorje neki Afričan smučat. Čeprav bi imel iste karakteristike kot najboljši evropski smučarji, bi ga gledali malce postrani, češ, kje si se ti zdaj našel? Enostavno ta tradicija igranja z evropskimi košarkarji še ni bila vzpostavljena. Saj so rekli 'glej ga, tega, kar avtomobile preskakuje'. A nas, Evropejcev, vseeno niso čisto resno jemali. Za to mi je malo žal. Ne nazadnje smo pri Olimpiji in reprezentanci igrali še kako resno košarko, vse te 'final foure' pred 10, 20 tisoč gledalci. To ni bila neka vaška liga. A prave priložnosti v NBA vseeno nisem bil deležen. Enkrat sem igral 13 minut in dosegel 13 točk. Še zdaj sem prepričan, da sem bil, realno, tretji do šesti najboljši košarkar Phoenixa. Ne ravno najboljši, a lahko bi imel resno minutažo in statistiko."

Danes so glavni kandidati za naziv MVP Evropejci ...

"Zato sem pa danes še toliko bolj vesel, da imamo Gorana Dragića in zdaj Luko, ki sta pokazala, kakšna košarka se igra v Evropi, Sloveniji. To je noro; v katerokoli mesto pridemo, ljudje nosijo slovenske drese ali majice. Pa ne le Slovenci. Tudi Američani. Kar toplo mi je pri srcu. Že v svojem času sem govoril, da se v Evropi igra veliko bolj tehnična, na neki način tudi bolj pametna košarka, a mi niso verjeli. Je pa res, da se doslej še ni pojavil tako dominanten košarkar, kot sta zdaj Dončić in Jokić. V evropskem stilu košarke vlada um. Ne le mišice, pomembna je glava, nadigravanje. Imamo kar srečo, da je Luka takšen ambasador. Pred dnevi sem v Los Angelesu srečal tudi Anžeta Kopitarja, čigar plakati visijo po mestu. Jasno, ko pa je eden najboljših hokejistov na svetu. Ti fantje so najboljša reklama za Slovenijo. Zdaj tudi Američani vedo, da tu rastemo nasmejani neustrašni šampioni. Takšnega imidža se ne da kupiti."

Že vi ste bili zelo popularni, vsak v Sloveniji ve, kdo je Marko Milić. A z Luko je to šlo v nepredvidene višave. Kako dojemate to dončićmanijo v Dallasu? Kako Luka nosi breme te slave?

"Na srečo Luka to vse jemlje z nasmeškom. Ob sebi ima dekle, Štajerko, s katero sta res lep par. S tem je našel svoj mir, da se je izoliral od vsega tega cirkusa okoli sebe. Ljudje ga oblegajo na vsakem koraku ali to vsaj poskušajo. Česa takšnega še nisem videl. Kot da bi prišli Rolling Stones in Beatles skupaj v mesto. Vselej ga, ob katerikoli uri, čaka 50 do 100 ljudi pred hotelom. Samo da bi ga videli, se morda z njim fotografirali ali ga pocukali za rokav in dobili avtogram. Tu v ZDA je zelo močan tudi zbirateljski trg, dresi s podpisi se preprodajajo. To vse je za nas, Slovence, nepredstavljivo, ker nimamo tako močnega kulta zvezdnikov. Saj si vesel, če srečaš enega Milića ali Tavaresa v mestu. Daš za kavo in ga potrepljaš po rami za dobre stare čase in greš naprej. Tu v ZDA pa to gre v nore razsežnosti. Ni se lahko kosati s tem, saj ti je odvzete veliko svobode. A Luka ohranja nasmeh tako na igrišču kot zunaj njega. To je najbolj pomembno. Bi pa bila kriza, če bi ga te stvari utesnjevale. A on je rojen za košarko. Igra in soj žarometov sta mu v krvi. Morda ga imajo tudi zato ljudje tako radi, ker deluje tako prvinsko, otroško, neprisiljeno."

Kako pa doživljate Marka Cubana, poslovneža in košarkarskega entuziasta, ki je kot lastnik Dallas pretvoril v enega najuspešnejših NBA-klubov?

"Lastniki klub po navadi uporabljajo zgolj kot finančni inštrument, češ, kupim ga za milijon, prodam za dva in sem zmagal. Cuban pa je prisoten na vsaki tekmi, tudi na treningih. Kot dober prijatelj Luko obiskuje celo poleti v Evropi. V Nemčijo je prišel na Eurobasket. Svojih emocij in ljubezni do kluba ne skriva. Kot vizionar in nekdo, ki si to vse pač lahko privošči, bi vse naredil za svoj klub, za zmage, za uživanje gledalcev na tekmah. Dvorana je že leta in leta razprodana, na vsaki tekmi imamo 20.000 navijačev. To vse pove. Boljšega lastnika si težko predstavljam."

Ultimativni cilj vseh vas je najbrž osvojitev naslova NBA-prvakov. Kako daleč ste od tega?

"Cilj seveda je. A takšen cilj ima širok nabor klubov. Ni več takšne prevlade kot nekoč, ko si točno vedel, da bo Michael Jordan s Chicagom spet prvak. V tem ožjem krogu ekip je tudi Dallas. A uspeh je odvisen od več dejavnikov. Zdaj je od 15 igralcev šest poškodovanih. Nikdar tudi ne veš, v kakšnem zdravstvenem stanju in formi prideš v končnico. Je pa res, da ekipa pod Luko ves čas napreduje, lani je prišla do finala zahodne konference. Tudi poznavalci so presenečeni, kako gre krivulja gor. Vse delamo v smeri našega cilja, bosta pa maj in junij pokazala, kako uspešni smo bili."