(SAMOGOVOR) Talent ima v športu omejen rok trajanja

V svojem zadnjem samogovoru je kolega Uroš Esih ugotavljal prepričanje o kolesarski prevladi tako z leve kot desne strani, hkrati pa si v primerjavah in razvijanju teze o veličini ali vrednosti individualnih in kolektivnih športnikov prislužil napade. Seveda so bile njegove odkrite trditve, zlasti ker so bile oprte na konkretna športna imena vrhunskih športnikov, provokativne in tvegane, celo bogokletne, a odzivi in nadaljnje obdelave pa tudi vzeti iz konteksta.

Prepričana sem, da je za uspeh v vsakem športu neizbežno trdo delo, garanje ob strogi disciplini, ki ne prenese preizpraševanja, poganjanje do skrajnih mej zmogljivosti, čez rob, zavestno odločanje o brezkompromisnih vlaganjih časa in truda za dosego ciljev. Seveda lahko do velike mere razmišljam zgolj laično, hkrati pa ob izkušnji, kaj ukvarjanje z individualnim športom, povezanim že s prvimi oprijemljivejšimi dosežki, pomeni že za življenje mladostnika.

Naša družina je družina individualnih športov. Sebe sicer težko premaknem z rekreativnega na bolj profesionalno polje, saj sem trenirala smučanje le v osnovni šoli, medtem ko je mož Bogdan precej bolj uspešno treniral namizni tenis, čeprav ga je nato tudi (pre)hitro opustil. Sama sem smučala povprečno, brez vidnejših uspehov, z občasnimi svetlimi izjemami dobro odpeljanih prog, vse do srednje šole, ko me preredke solidne uvrstitve niso več motivirale, da bi se pozimi zbujala v mrzla jutra in se prebijala med količki, in ko me je hkrati bolj pritegnilo druženje s prijateljicami. To so sicer bili časi, ko smučanje še ni bilo profesionalizirano do te mere, da bi sredi noči z vso opremo pakiral v kombi in bi s klubskimi kolegi na avstrijskem ledeniku med prvimi ogreval zaspano in utrujeno telo. Šport pa mi je vseeno dal ogromno za življenje. Ta že obrabljena trditev dejansko ni ena od floskul, ki običajno privrejo na dan ob razpredanjih o športu, in klasičnih, že zlajnanih novinarskih vprašanj o tem, koliko odrekanja je potrebnega za kak uspeh.

Pri hčerki Daši, ki je pri skoraj 17 letih plavalna reprezentantka, že zdaj ne glede na nadaljnji potek plavalne poti spremljam izjemno predanost in zavzetost. Ne bi je poimenovala ravno odrekanje, čeprav do neke mere je, a je predvsem zavestna usmeritev. Je pa v letih, ko najstniki v povprečju živijo lahkotno družabno življenje, za brezpogojno pogajanje iz dneva v dan potrebna neomajna volja. Kako naj sicer vstaneš pred sončnim vzhodom in se motiviraš za jutranji skok v vodo? Pri nas budilka vsak dan zvoni ob 4.50, zahtevna rutina dodatnih minut sladkega preobrata pod odejo ne prenese, vstaja se avtomatizirano, podobno samoumevno, kot se noč prevesi v jutro. Vsak dan v tednu je torej že pred poukom in takoj po njem na zabetoniranem urniku trening v bazenu, zgolj s prosto nedeljo, vmes pa še fitnes program za moč in vzdržljivost. Seveda se je med treningi treba še učiti.

Ne glede na poznavanje drugih individualnih ali kolektivnih športov lahko že ob opazovanju takega neizprosnega ritma trdim, da se v plavanju neskončno gara in trpi za dosežke, ki pa so pozneje tudi pri že uveljavljenih plavalcih podplačani. Hčerka Gaja, ki je plavanje opustila in se vpeljuje v preskoke ovir s konjem, je enako predana in zavzeta, pripravljena vstati tudi zarana, da le pride do velenjske štale, v kateri ima najetega konja. Krasno jo je spremljati na poti zavezanosti ciljem, predvsem pa stalni skrbi za konja, povezani z neizmerljivo ljubeznijo in trudom.

Pod črto: individualni športi so izjemno zahtevni. Talent služi le do neke točke, nato se nanj ni več mogoče zanašati. Tako je nasploh v življenju. In če kaj, je vsakršno ukvarjanje s športom šola za življenje, iz katere lahko potegneš nauke: nič ni podarjenega, če pa že, ima omejen rok trajanja, več je padcev in kriz kot vzponov ali pa trajajo dlje. Predvsem pa velja: kar si dosegel včeraj, bo jutri že pozabljeno, če se ne boš potrdil znova.