Zmago Gomzi
Na pobreškem pokopališču v Mariboru bo danes ob 13. uri še zadnje slovo od Antona Čeha, enega od legendarnih mariborskih nogometašev. Prve nogometne korake je 24. februarja 1943 rojeni Anton Čeh - Tona naredil v pionirski ekipi Železničarja, leta 1960 pa je skupaj s še dvanajstimi nogometaši Železničarja in devetimi iz mestnega tekmeca Branika tvoril okostje moštva decembra 1960 ustanovljenega NK Maribor.
Nekdanji zadnji vezni igralec je za klub iz Ljudskega vrta prvič zaigral marca 1961 v gosteh proti Gorici v tedanji prvi slovenski ligi, zadnjič pa junija 1965 v drugi jugoslovanski zvezni ligi - zahod v Ljudskem vrtu proti Splitu. V tem času je za mariborski klub zbral 113 nastopov in dosegel 17 zadetkov. Z imenitnimi igrami v vijoličasti majici si je pridobil tudi naklonjenost tedanjega strokovnega vodstva jugoslovanske reprezentance in za B-reprezentanco odigral dve tekmi, prvo 26. septembra 1964 v Ljudskem vrtu proti Avstriji.
Leta 1965 je Anton Čeh kot prvi nogometaš Maribora prestopil v Olimpijo iz Ljubljane in avgusta prvič zaigral za zmajčke, ki so se tedaj uvrstili v prvo jugoslovansko zvezno ligo, in klubu ostal zvest do junija leta 1971. Majico Olimpije je nosil na 92 tekmah, dosegel je tudi šest zadetkov, preden je sklenil nogometno pot, pa je igral še za jugoslovanskega drugoligaša Mercator iz Ljubljane.
V družini Čeh je bilo pet bratov, ob Antonu sta se s športom ukvarjala še dva - Adi, ki živi v tujini in je še edini živ, je bil eden najboljših slovenskih boksarjev, in Vinko, ki je bil nogometni sodnik na tekmah slovenske in tedanje jugoslovanske zvezne lige. Da je priimek Čeh v slovenskem nogometu ostal rdeča nit, je poskrbel leta 1968 v Mariboru rojeni Antonov sin Aleš, ki je imel kot igralec za zvezo blestečo nogometno pot. Najboljše igre je prikazoval v majici ljubljanske Olimpije, največ tekem je odigral za avstrijski klub GAK, v sezoni 2003/04 je odigral 45 tekem tudi za NK Maribor, majico s slovenskim grbom pa je, tudi kot kapetan, oblekel na kar 74 tekmah, tudi na evropskem prvenstvu leta 2000 in na svetovnem leta 2002. Po končani nogometni poti leta 2006 se je začel uveljavljati kot trener, zadnjih deset let je pomočnik nekdanjega selektorja slovenske izbrane vrste in zdaj selektorja reprezentance Uzbekistana Srečka Katanca. Aleš ima tudi sinova Tima in Marka, ki sta se prav tako zapisala nogometu, vendar nista dosegla očetove in dedkove slave.
"Oče nikoli ni pozabil na Maribor. Vselej se je rad vračal v rojstno mesto. Kadar sva skupaj potovala v Maribor, je bil zelo dobre volje, veselil se je srečanja s prijatelji in predvsem z nekdanjimi soigralci v NK Maribor. Zadnjih pet let je živel v domu starostnikov v Kopru," je povedal sin Aleš Čeh.
Milan Arnejčič, legendarna devetka iz Ljudskega vrta, je bil eden najboljših prijateljev Antona Čeha. "Pri Železničarju sva igrala od pionirske do članske ekipe, nato še pet sezon pri NK Maribor. Družila sva se tudi zunaj igrišča. Bil je iskren prijatelj in pošten človek. Veliko zadetkov sem dosegel po njegovih natančnih podajah. Tudi ko je igral za Olimpijo, se je najino prijateljstvo nadaljevalo, na nekaj tekmah sva bila tudi nasprotnika. Običajno je pristopil k meni, med rokovanjem pa mi je prišepnil 'Milan, ne daj nam gola'. Pa sem jim ga vseeno zabil," se spominja Arnejčič, ki je 80 let praznoval lanske jeseni.
Čeha se dobo spominja še ena legenda iz Ljudskega vrta, Tomislav Prosen. "Tone je igral zadnjega veznega, jaz sprednjega, zato sva v igri veliko sodelovala. Bil je tehnično dobro podkovan igralec, tudi zelo borben. Velikokrat se je znašel tudi v kazenskem prostoru tekmeca in v dvobojih, če je le bilo mogoče, pretkano padel in sodnik je običajno dosodil enajstmetrovko. Ko sva končala nogometno pot, sva se večkrat srečala in pokramljala o starih časih v NK Maribor," je razložil Prosen, ki bo 80 let dopolnil letos.
