(VAŠ GLAS) Nikoli več! Do naslednjič

Nikoli več. Tako so si v Ljudskem vrtu zaprisegli v maju 2005. V pomladi, ki je na kup zmetala vse, kar gre lahko narobe v eni nogometni sezoni. Skrhane odnose v klubu. Dolgove. Poraze. Tisti maj je prinesel konec največje nočne more NK Maribor. Lige za obstanek. Lige onih, ki so bili v državnem prvenstvu vredni le pozicij od 7. do 12. mesta. Kar je bil eksperiment, ki se itak ni obnesel, nikjer se ni, pri nas so ga ukinili že naslednjo sezono.

Vse to je bilo posledica najhujše jeseni. Ko se je Maribor dotaknil dna. Se še spomnite? Ko so viole za talca vzele Matjaža Keka, ker je nespretno pozval vse, ki mu imajo kaj povedati, naj se na internetu ne skrivajo pod psevdonimi, ampak naj mu to povedo osebno? In so prišli. Ko je Andrej Šiško, tedaj član upravnega odbora kluba, kar je bila funkcija, ki je avtomatično pripadala vodji viol, v pisarno zaklenil člane uprave in potem trdil, da so oni zaklenili njega? Ko je predsednik kluba Rudi Turk, bog mu daj večne zmage tam zgoraj na nogometnih stadionih in v pisarnah bolnišnic, klical policijo, da mu Šiško sledi po mestu, ta pa, da Turk sledi njemu? Ko sta se na treningu stepla Dalibor Teinović in Miha Golob?

Takrat smo mislili, da mora biti v klubu popoln kaos, da na igrišču ne deluje nič. Današnja Olimpija nam kaže drugače, a pustimo njo, Maribor 2022 je tisti, ki spominja na Maribor 2004/05. Ko ni delovalo nič. Ne prijemi Keka ne Branka Horjaka, ki ga je zamenjal po osmem krogu. NK Maribor je izgubljal v prepričanju, da bo na naslednji tekmi bolje. In upal vse do ... lige za obstanek. Lige, v kateri se je v Ljudskem vrtu zbiralo od 400 do 600 gledalcev in nikomur ni bilo jasno, zakaj jih je le na Belo krajino prišlo tisoč. Vojislav Simeunović, "gasilec", je moštvo popeljal nazaj k zmagam. S slabšo polovico prvoligašev, seveda. In ker so bili vijoličasti ob praznih tribunah razbremenjeni pritiska? Ah, saj so vendar na tribunah ostali le nogometni fanatiki, v tisti tišini se je še bolje slišal vsak "mejaj se sam" in "kaj te zaj vodo piješ, bi ponoči manj pil".

Bila je prva sezona, ko je NK Maribor končal brez Evrope. Ponovila se je v poletju 2008, v začetku gradnje Zahotovega Maribora. A če se ima Marko Šuler za naslednika Zlatka Zahoviča, bi bilo bolje, če bi se imel za ... kogarkoli iz sezone 2004/05. Kajti takrat, z najbolj strašnim strmoglavljenjem kluba, odkar imamo svoje državno prvenstvo, se je Maribor prvič moral sprijazniti, da ima problem. Ob medli upravi ni vedel, komu ga prijaviti. Ve to danes?

Resda je 18 let pozneje v Ljudskem vrtu drugače. Maribor še nikoli prej ni bil zadnji po petih krogih ali pozneje. Nikoli prej ni izgubil šestkrat zapored. Dandanes navijači pridejo in napolnijo vzhodno tribuno, četudi si Gregor Sikošek in jih užališ, da niso pravi. Oni pravi pa vzklikajo, da ni predaje, ne kot včasih, ko so Keku ultimate postavljali. Vse je drugače. Razen rezultatov. Hudič je, da so edino ti merljivi. No, in s trenerji je vedno enako. Vsak trdi, da ve, kaj mu je storiti. Vedel je Kek, vedel je Radovan Karanović. Do naslednjega poraza.

Zadnja poteza, Damir Krznar za trenerja, bo pokazala, ali to, kaj storiti, ve še kdo v klubu. Kajti Krznar ne sme biti le za šok terapijo pred Clujem. Le za gasilca. To so bile vloge, na kožo pisane starim asom, kakršen je Simka, da je špricalo iz vseh kanonov, ko je "foter" sprožil pridigo s svojim rezkim glasom. Šuler & co. so s Karanovićem, ki mu je (pre)dolgo uspevalo, svojo kvoto gasilcev porabili. Vse drugo so slogani in retorika, ki so jih prevzeli iz ere Zahovič.

DNK kluba, s katerim je opletal Šuler, je že bil všečen, na tak način se drese oznoji in aplavze dobi. A pravi vijol'čni DNK je vedno bil - igralec, ki zna. Če ni znal, je s tribun dobil porcijo. Takšne so tribune Ljudskega vrta vedno bile ... grobe, delavske, če hočete. To je klub gnalo naprej. Tudi iz tega je vsakič, razen v poletjih 2005 in 2008, nastala Evropa. Zgolj z "Ni predaje" se bo mariborski "Nikoli več" ponovil že v tej sezoni.