(VAŠ GLAS) Slovenija brez Maribora?

Da sta zlati generaciji slovenskega nogometa imeli svoj najljubši stadion, je vendar jasno. Za Bežigradom se je zdelo, da je bil vsak odlomljeni kamen tiste razvaline tam z namenom, da gremo na evropsko prvenstvo 2000 in potem še na svetovno 2002. In kako smo Ruse šokirali v Ljudskem vrtu leta 2009! Da so morali še vsi predsedniki, od lokalnih do državnih, stati v vrsti za kemični vece. Za diksija. Vse za svetovno prvenstvo 2010.

In potem nam je zmanjkalo - slabe infrastrukture. Naredili smo Stožice. Posodobili Ljudski vrt. Ampak če je bilo za Celje vselej jasno, da je zgolj vmesna rešitev, dokler se glavni mesti ne oborožita s pravima stadionoma, je bil Maribor tisti, ki je moral vedno iti skozi nekakšno presojo. Mit o najboljših navijačih? Za klub je že veljalo, kje v Sloveniji je nogometna strast doma. A vedno se je tehtalo, ali to velja tudi za reprezentanco.

Da Maribor zna biti Slovenija, da si ne nadene le očal, ki vidijo vijolično, je bilo jasno ne le tistega leta 2009, ko smo s selektorjem Matjažem Kekom počili Ruse. Ker ko v Ljudskem vrtu zagrmi - oprostite stereotipom, a v tem primeru res veljajo - mariborska, štajerska, delavska kri z navijaško infuzijo iz preostalih delov Slovenije, je pod Kalvarijo ... galama! In nasprotnika je strah.

Potem pa se je nekega dne, še zdaleč ne prvič, zažrlo v mariborsko nogometno podzavest, da je reprezentanca - ljubljanska. Leta 2011 so bili mariborski nogometni delegati pri NZS proti novemu nacionalnemu centru na Brdu. Sluteč, da bo ta sčasoma kot reprezentančna baza povsem ukinila Kidričevo. Resda je šlo počasi, a držalo je. Na Pobrežju avtogram in številka dresa, oboje napisano z rdečim flomastrom na steni gostinskega lokala, nekdanjega reprezentanta, ki je neke noči pobegnil s priprav na Ptuju in v Kidričevem, ostaneta edina relikta časa, ko se je reprezentanca še podila po Štajerskem.

Čigav problem je, da je zdaj, ko ima Maribor sodoben stadion, tam nič tekem reprezentance? Da bodo v kvalifikacijah za Euro 2024 vse tekme v Stožicah? Zgolj naš, mariborski. Ker smo naivni. Ni z lovom, da nazaj priženemo smučarsko lisico, enako? Dograjujemo tribune, delamo rezervne proge in ... čakamo. Nogometna centralizacija je resda dobila nov argument. Zdi se najbolj prepričljiv. Nogometaši si želijo igrati v Stožicah. Ker se tam počutijo doma. In če si doma, imaš prednost. In potem greš na veliko tekmovanje.

Kot pravi direktor reprezentanc pri vseslovenski nogometni zvezi Miran Pavlin - nogometaši odločijo, ustreči moramo njihovi želji. Zmenjeno, a potem ukinimo floskulo, da se igra za navijače. Je pa vsaka iskrena razlaga boljša kot to, kako nespretno je zadevo zapakirala zveza, ko je zapisala, da je v njeni odločitvi prevladala "bližina nacionalnega nogometnega centra Brdo in letališča, kar reprezentanci omogoča optimalne pogoje za pripravo na tekme kakor tudi krajše poti za odhode na gostovanja". Kajti ta razlaga se bere, kot da je Maribor na robu sveta. Kot da je vse cestne povezave in slivniško letališče zarasla koruza.

Italija prvo tekmo kvalifikacij z Anglijo igra v Neaplju. Španija z Norveško v Malagi. Mi lahko vsaj za nekaj časa preoramo reprezentančne terene. Ker, saj veste, Italija in Španija sta naciji, ki se lahko poigravata tudi na svojih marginah. Mi tega ne zmoremo, zato (se) bomo igrali le v Ljubljani. Če bo to res dovolj za Euro 2024, bo super. Če ne bo? Takrat si moramo izmisliti nov izgovor, zakaj nas spet ni zraven.