Branka Bezjak
Tako je naneslo, da krmilo gostilne v kraju Dobrovce v občini Miklavž na Dravsekem polju prevzemata neposredni sosed, 29-letni Uroš Kričak in njegova partnerka Anna Zorin. Tudi Anna ima šele 21 let, kakor jih je takrat imel Danilo, ko je leta 1988 postal prvi mož v družinski gostilni. In kakor takrat so tudi to menjavo pospremili z veliko zabavo minulo nedeljo. "Lepo je bilo videti toliko ljudi, vsi prostori so bili polni. Nismo pričakovali, da jih bo toliko. Eni so prišli zaradi mene, se nekako poslovit, drugi zaradi Anne in Uroša, precej je bilo tudi nepoznanih gostov," je povedal Danilo Živko.
Gostilna Živko je v krajih v občini Miklavž na Dravskem polju prepoznavna in s pestro zgodovino. Je ena tistih, danes še bolj redkih gostiln, ki jih domačini vzamejo za svoje, kjer se spletajo posebne vezi med gosti in gostilničarji, saj se tam obeležujejo vsi osebni jubileji, posebni dogodki vse od krsta do sedmine. A časi se spreminjajo. Zlasti po epidemije covida ljudje veliko manj obiskujejo gostilne, ne nazadnje se pozna draginja, pove Živko: "Kako naj večkrat pridem, če mi po plačilu položnic ostane 200 evrov, mi povedo gostje."
In prav zaradi teh tesnih vezi, domačnosti v gostilni, ki se je v desetletjih razvila z domačini, bo Danila marsikdo pogrešal, četudi ni bil več pogosto pri točilnem pultu v Živkovi gostilni. "Na zabavi so me spraševali, ali mi je kaj hudo ali bom pogrešal delo v gostilni. V resnici je to precejšnje olajšanje zame. Moj sin je že več kot dvajset let v tujini. Drugega naslednika, koga, ki bi prevzel gostilno, ni bilo. Zato je bilo zlasti v zadnjem času zelo naporno, ko sem bil za delo pravzaprav sam. Komaj sem čakal, da se to konča. Poleg tega smo z Anno in Urošem v zelo dobrih odnosih, smo neposredni sosedi, veliko se družimo. Pri manjših stvareh, opravkih jima bom še pomagal, da jima bo lažje," je pojasnil. Za zdaj se namreč Živko ne umika povsem. Oddaja prenočišč, ki jih ponujajo ob gostilni, mu bo še par let, dokler ne izpolni obeh pogojev za upokojitev, ostala. "Delovna doba ni problem, a star še nisem dovolj. Z bratom Bojanom nama je namreč oče že kmalu, ko sva začela ob vikendih pomagati v gostilni, plačeval prispevke. Nekoč, pred penzijo, mi bosta hvaležna, je govoril in prav je imel. Potem bom vse predal mladima in se umaknil," napoveduje 57-letni Živko.
Glavna v kuhinji in strežbi sta torej odslej Anna in Uroš, ki že imata izkušnje v gostinstvu. Ne nazadnje sta se spoznala, postala par, ko sta delala v mariborski kavarnici in bistroju Nanna. "Tam sem se veliko naučil, za kar sem hvaležen Sebastijanu in Devani Blakaj, dala sta mi veliko priložnosti," je o lastnikih Nanne dejal Uroš Kričak. Kuhanje ga veseli že od malega, že pri kakšnih osmih letih je začel eksperimentirati. Po končani Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru je razmišljal, ali bi nadaljeval šolanje, a je ugotovil, da za nadgradnjo svojega znanja v kuhinji bolj potrebuje prakso. "V življenju je najbolj pomembno, da počneš to, kar rad delaš, potem boš to delal s strastjo in ne bo ti težko," doda. Anni Zorin pa manjka le še par izpitov, da zaključi študij na Višji strokovni šoli pri Prometni šoli Maribor in postane inženirka logistike. Študij je sicer zdaj na stranskem tiru, saj imata devetmesečnega sinčka, a je odločena, da ga bo zaključila. "Že med srednjo šolo, od petnajstega leta, sem ob popoldnevih delala v gostinstvu, in nato vse počitnice, zato imam že prav tako večletne izkušnje. Nikoli pa ne veš, kdaj ti bo izobrazba prišla prav, zato bom to gotovo končala," je odločena.
Kakor že doslej v ponudbi med tednom ostajajo malice, v nedeljo kosila, ob sobotah imata odprto od popoldneva, da nekoliko predahneta. Sicer je med tednom odprto od 6. do 21. ure. Ob tem ponujajo še jedi po naročilu, ob četrtkih je posebna ponudba za malico teletina izpod peke. Uroša, ki je imel že od nekdaj željo, da postane šef kuhinje, že srbijo prsti, da izživi, prelije v prakso vse svoje zamisli, znanje. "Nekatere jedi bodo ostale, nekaj jih je šlo z menija. V ponudbi so tudi morske oziroma ribje jedi. Ribištvo je namreč poleg kuhanja moja druga velika strast. Snujem tudi že pice, ki jih bomo prav tako ponujali," še našteje. Za zdaj je to tudi edina gostilna v občini, ki ponuja jedi po naročilu, kmalu bo še edina (če je kdo ne prehiti) ponujala pice. Kričak je tudi velik sladkosned, še izda, toda priprava sladic mu ni blizu. Bolj mesne jedi. A tudi za vegetarijance se bo zmeraj kaj našlo v ponudbi, še obljublja. Medtem se Anna izkaže za točilnim pultom, kjer pripravi osvežilne domače ledene čaje za naš pogovor, ki je potekal na vroče ponedeljkovo popoldne na prijetni terasi s pogledom na zelenje. "Tukaj bomo delali tudi posebne večerje pod zvezdami," še razlaga mladi par, ki mu zamisli in volje za vodenje gostilne na manjka. Pravita, da sta tudi onadva komaj čakala, da nadaljujeta pestro zgodbo gostilne, ki jo je družina Živko pisala 61 let.
Prav letos mineva sto let, odkar sta se dedek in babica naselila tukaj in zgradila dom. "Hvaležen sem jima, očetu in mami, da sta v tistih časih odprla gostilno in jo dograjevala v časih, ki niso bili lahki. Tako sta nama z bratom Bojanom omogočila, da sva nadaljevala vsak svoje poslanstvo," še pravi Danilo Živko. Zahvaljuje se tudi gostom, prijateljem, sosedom, življenjskima sopotnicama Renati in Mateji, sodelavcem, vsem, ki so ga v določenih obdobjih spremljali na njegovi poti. "Vsi so mi pomagali priti do konca tega dela moje poti. Bilo je čudovito delati, saj so mi bili vedno v pomoč. Tudi ko sem bil šibkega zdravja in ko nas je prizadel požar, ki je povzročil veliko skrb in veliko dela. Sedaj pa je prišel zaključek tega mojega dela," sklene Danilo Živko, ki želi, da bi gostje dobro sprejeli nova vodja gostilne.
