Aleksandra Papež
Svojo prvo knjigo je Amadeja Godina, po poklicu sociologinja, naslovila Pegasti sovici in s pomočjo ilustratorke Tjaše Hazenmali knjigi nadela pravljično podobo. Čeprav je tudi zaradi tega na prvi pogled videti kot slikanica, ni namenjena le otrokom, pač pa predvsem mladim in njihovim staršem ter strokovnim in pedagoškim delavcem. Previdno in čuteče namreč odstira pereče teme sodobnega časa in medosebnih odnosov – občutki otrok v rejništvu, uporaba pametnih telefonov in spletnih mest za primerjanje med seboj, razlike v socialnem statusu. Nagovarja tudi področja, kot so lastna samopodoba, skrhani odnosi v družini in vdiranje v osebni prostor. Barve in realistične podobe v knjigi dodatno spodbudijo k raziskovanju sebe, odnosov in obenem z vizualizacijo še bolj trdno podprejo naše misli, pravi avtorica, ki prihaja iz okolice Ptuja.
Če začutim, da nekdo potrebuje pomoč, mu bom pomagala
Njen namen je, da knjiga, ki jo je letos izdala v samozaložbi, pomaga pri omenjenih izzivih, da je morda tudi zdravilna in vabi k čuječnosti. Na Ptuju je obiskovala tudi v šolo in dobila svojo prvo zaposlitev, zato je prvi varen dogajalni prostor, ki ga predstavlja v knjigi, prav Ptujski grad. Ob njem pa se v drugih zgodbah zvrstijo še jezero Radehova pri Lenartu, Grajski park Ormož, Velenjsko jezero, grad Grad na Goričkem. Vse te lokacije imajo v njenih mislih posebno mesto, tudi obiskala jih je že. Meni, da se o varnih prostorih premalo govori. "Nekomu lahko sicer največje udobje in varnost prinese prav zavetje domače sobe. In tudi to je prav. Tudi sama sem takšna, najraje imam svoj dom, ampak ne kot nekaj oprijemljivega, gre za tisto občutje doma, ki ga zame ustvarjata mož in hčerka."
Amadeja Godina je študirala sociologijo in interdisciplinarno družboslovje ter že med študijem opravila veliko ur prostovoljnega dela z mladimi in otroki, kakor več let strokovnega dela na področju socialnega varstva. S stiskami se je torej srečala čisto od blizu in nikoli ji ni bilo težko pomagati. Kot strokovna delavka je imela možnost ozaveščati o področju brezdomstva in pomagala razvijati ter izboljšati položaj brezdomcev na Ptuju: "V življenju mi ni bilo vedno lahko, kakor vsakomur kdaj ne, a empatija mi je bila prirojena, če začutim, da nekdo potrebuje pomoč, mu bom pomagala, če je to seveda v okviru mojih zmožnosti."
V knjigi je pegastima sovicama Deji in Lari zaupala, da vsakega književnega junaka posebej pospremita na njegovi poti. Sedem je zgodb in enako število tudi junakov, pravljičnih sedem, pravi avtorica. Junaki so Anaja, Danaja, Adriana, Jaka, Domen, Livija in Ulani. Sovici vsakega posebej spodbudita k čuječnosti z naštevanjem videnega in občutenega v okolju, kamor so odpotovali skupaj. Obenem pa z njuno pomočjo spoznavajo, kaj bi bilo dobro spremeniti, sprejeti, dopustiti ali opustiti. "Kolikokrat dnevno hitimo in se sploh ne zavedamo ne okolice ne sočloveka? Ne opazimo, da ima nekdo novo frizuro ali da je v jezeru od poti gladina vode tistega dne nekoliko višja. Zdi se, in to se vse bolj poudarjam, da ne znamo več biti v trenutku. In to je zelo pomembno, a ne le za otroke in mlade, tudi za nas odrasle, navsezadnje smo mi ogledalo, ki ga nastavljamo mlajšim."
"Prepoznam in sprejemam zaupanje vase. Sledim sebi … #sem čuječa," te in podobne zapise najdemo na več mestih v knjigi, saj skuša Amadeja z zgodbami bralcem ponuditi neko obliko meditacije in jim omogočiti, da najdejo svoj mir ali morda celo določeno rešitev. Pravi, da se je treba tega, da ne le poslušamo, ampak tudi slišimo, naučiti. Da ne le poslušamo, ampak tudi spoštujemo.
"Te zgodbe so živele v meni, morala sem jih obelodaniti, ta klic sem nekako začutila in mu sledila. Pot do izdaje knjige seveda ni preprosta, a sem vztrajala, ker sem vedela, da moram to narediti, in res sem vesela, da je knjiga dobro sprejeta, da je na voljo tudi že v knjižnicah in da jo, kakor sem si želela, pri svojem delu uporabljajo tudi pedagogi in drugi strokovni delavci, ki delajo z otroki, mladimi in z družinami nasploh."
K vsemu temu pa Amadeja v vsako zgodbo vplete še eno vrlino, ki se ji zdi v sodobnem svetu nekoliko prezrta – hvaležnost. "Vsak junak se želi na svoj način zahvaliti sovicama. In tako nastanejo pegasti rap, pesem o sovicah, uganka, grafit itd. Pri tem junaki ne čutijo pritiska, ampak s čistim srcem uporabijo svoj dar in ustvarijo nekaj, s čimer razveselijo sovici." Za lik pegastih sovic se je Amadeja odločila, ker so pegaste sove ogrožena vrsta, obenem pa sove v leposlovju veljajo za modre in preudarne živali.
Nasploh Amadeja Godina, ne le ob knjigi, vabi k razmišljanju o sebi, o odnosih, tudi na svoji spletni strani Moj razum. "Pišem, ker rada podprem besede do sebe. Pišem, ker tako besede objamem. Pišem, ker rada življenju odgovorim," opiše sebe. In pisanje ji res veliko pomeni, zato je ob koncu svoje prve predstavitve knjige Pegasti sovici, ki je bila v prostorih Stare steklarske delavnice oziroma Mladinsko-kulturnega centra na Ptuju, razkrila, da že nastaja nova knjiga. Piše tudi pesmi, razmišljanja razkriva preko socialnih omrežij, piše tudi govore za različne priložnosti, posebej pa so ji blizu kratke zgodbe. Skoznje ves čas raziskuje in išče različne pristope samopomoči zase in druge. Vabi pa tudi na naslednjo predstavitev knjige Pegasti sovici v ponedeljek, 22. aprila, v večnamensko dvorano v Vitomarce, kar pripravljajo v okviru Noči knjige 2024 v sodelovanju s KUD Vitomarci in Knjižnico Lenart.
