(VEČEROVA OSEBNOST ŠTAJERSKE 2023) Maja Ravnik: Že nominacija je bila zame kot zdravnico v tem času zmaga

Najprej še enkrat čestitke, na podelitvi je bilo očitno, da naziva niste pričakovali. V zahvalnem govoru ste dejali, da ni najboljši čas za biti zdravnik. Najbrž niste mislili, da v času najdaljše zdravniške stavke ljudje izglasujejo zdravnika za osebnost leta.

"Res nisem pričakovala zmage, pravzaprav tega še zdaj ne dojamem. Ko sem gledala sonominirance, bi za vsakega našla več kot deset razlogov, zakaj je najboljši. Že biti nominiran kot zdravnik v tem času je bila zame zmaga. Čeprav veste, kljub vsemu je to lep poklic." 

Kaže, da ga ljudje še vedno cenijo, četudi se kdaj zdi drugače. Ampak za razliko od nekoč, ko je šlo za nekakšno strahospoštovanje, danes cenijo odkritost, dostopnost, srčnost. Lastnosti, ki jih tudi vam pripisujejo pacienti. To je deloma tudi odločitev posameznika, nekaj, kar se da priučiti, mar ne?

"Težko je reči, kakšen je dober zdravnik. Ljudje smo si različni in tudi različno zahtevamo od sogovornika. Mentorji so me učili, naj bom človek in bolnike obravnavam tako, kot si bi sama želela biti obravnavana. To je iskrenost. Očitno sem res taka, ne vem. Ta poklic mi je bil že od malega pisan na kožo, čeprav do vpisa na fakulteto nisem o tem govorila. Zato so bili potem nekateri presenečeni, ker so pričakovali, da bom veterinarka ali biologinja, saj me je vedno zanimala narava - hrošči, črvi, gosenice, drevesa, torej narava, kakršnakoli že. Ampak zame je človek samo del narave, in če ga tako jemlješ, je mogoče marsikatero zadevo lažje razumeti, mogoče tudi lažje doživeti. Iskren pa vsekakor moraš biti. Če si iskren do sebe, si iskren tudi do sočloveka in zelo hitro se zazna, če lažeš. Kot zdravnik seveda ne smeš lagati ne glede na to, ali je na drugi strani bolnik, sodelavec ali kdorkoli drug."

Onkologi ste med tistimi zdravniki, ki vzpostavite zelo intimen odnos z bolnikom. To je tudi za vas lahko čustveno naporno. Kako se potem "ventilirate"?

"V tem smislu smo zelo podobni družinskim zdravnikom, pri nas ni enkratna obravnava, ampak je lahko tudi večletna oziroma celo do bolnikove smrti. Vpet si v njegovo zdravljenje, njegovo življenje, funkcioniranje njegove družine ... Lahko te posrka. Moraš paziti, da te ne preveč, da te ne poje. S tem se zelo različno soočamo, vsak najde neki svoj ventil, naj bo to šport ali bežanje v gore kakor pri meni. Bežim v naravo, v mir, v gozd, v hribe ali na morje - nekam, kjer ni signala, proč od ljudi. Dobrodošlo je tudi, da imaš sogovornike, s katerimi se lahko o določenih težavah pogovarjaš, in to imamo na oddelku s sodelavci. Že na jutranjem raportu lahko kolegu poveš, da ti je težko, da ne moreš, da ne veš, kako bi nekaj naredil ali kako bi sam sebi pomagal v določeni situaciji z bolnikom. Medsebojno si dajemo zelo veliko podpore."

Za ekipo imate vedno pripravljene lepe besede. Tudi v zahvalnem govoru ste jih postavili v ospredje.

"Oddelek za onkologijo ni delo enega samega človeka. To bi bila zgrešena miselnost. Nekdo pač mora biti vodja, ampak je vseeno eden od enakih. Brez take ekipe, kot je tukaj, brez vse te požrtvovalnosti, idej - tudi tistih norih, ki včasih živce parajo - tega oddelka tukaj ne bi bilo, in kot sem povedala v govoru, dejansko je prav vsak element pomemben. Vsi. Zdravnik je mogoče tisti, ki je najbolj viden in ki nosi veliko odgovornosti, ampak brez sester ne moremo marsičesa narediti. Pri obsevanju pa ne brez zverzirane, povezane in tehnično opremljene ekipe. Ne nazadnje na koncu zavarovalnica ničesar ne ne povrne, če nimaš dokaza, da si karkoli naredil - kar zapiše tista oseba, ki je redno v sistemu spregledana, administrator. Vsak v tem mozaiku je torej pomemben. Če ne bi bilo čistilke, ne bi bile očiščene ne čakalnice ne sobe, nič. Želim si, da bi se vsako delo v sistemu spoštovalo ne glede na to, kakšno je. Saj vsak prispeva k našemu dobrobitu s svojim vložkom."

Nagrada je prišla prav v času, ko je mariborska onkologija dobila slabo novico. Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor so zavrnili gradbeno dovoljenje za drugo fazo nadgradnje, sedemnadstropne stolpnice, ki bi morala zrasti tukaj, zraven vaše stavbe. Kaj pomeni, če je ne bodo zgradili?

"Iskreno upam, da se kaj takega ne bo zgodilo. Še vedno smo v postopku reševanja, verjamem, da bomo dokončali stavbo tako, kot je treba, in da je to samo ena izmed 'motenj' v postopku, kot se pač v Sloveniji rado zgodi. 

Zdaj čakamo. Projekt vodi ministrstvo oziroma njihov Urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu (UNKVIS), naročnik je torej država, tam morajo to razrešiti. Ne vem, kakšni so ti postopki in nadaljnji koraki. Kolikor vem, je nastala nekje polletna zamuda. Stavba je sicer načrtovana tako, da je v tem stolpiču predvidena celotna tako imenovana 'funkcionala' - dodatni ambulantni prostori in priprava na radioterapijo, načrtovanja obsevalnih načrtov, pa celotna administracija, tudi manjša operacijska dvorana, za vstavljanje venskih vstavkov za lažjo aplikacijo sistemskega zdravljenja.

V četrtem nadstropju stolpiča bi bila tudi celotna hematologija, pa potem novi prostori nuklearne medicine, ki je pravzaprav novo področje obravnave onkoloških bolnikov. Tako neprimerno veliko izgubimo, če bi se to ne izvedlo. Zato še enkrat iskreno upam, da je to samo prehodna motnja v birokraciji in da bomo imeli zgradbo slej ko prej. Ne bi želela biti črnogleda, življenje je sinusoida, gre gor in dol - če smo zdaj dol, pomeni, da lahko gremo samo še gor. Pa saj v Sloveniji ni nobenega projekta, ki bi šel gladko."

Koliko pa je motenj zaradi same gradnje?

"Včasih je neprijetno, ker brni in rogovilijo, pa včasih slabše slišiš bolnika. Ampak z delavci smo na liniji in kdaj tudi prenehajo delo. Večinoma so delali ali pred pričetkom našega dela ali pa po zaključku. Sploh zaradi radioterapije, tam smo se morali veliko prilagajati zaradi možnosti tresenja. Predvsem pri izkopu 'bunkerjev' smo bili ves čas na liniji, zdaj pa to brnenje postaja vedno manjše. Oddelek ves čas funkcionira, malo smo se morda že vsi navadili, da nam ves čas brni v glavi, in seveda bomo več kot zadovoljni, ko se bo to nehalo."

Nekaj bolnikov ste zato tudi preusmerili v Ljubljano?

"Res je. Predvsem tiste, ki so potrebovali radikalno obsevanje. To so bile večinoma bolnice z rakom dojke, ker je bil zelo velik in realen strah, da bi obsevalniki vmes nehali delati. Nekaj takšnih težav smo tudi imeli, bilo je okoli 50 dni nedelujočih obsevalnikov, zato res tudi najlepša hvala Onkološkemu inštitutu, ki nam je prišel naproti."

Kaj pa je to pomenilo za nekoga, ki je bil med obsevanjem, ste jih premeščali, so čakali 50 dni?

"Ne, bolnik mora zaključiti obsevanje na isti napravi. Saj ni bilo to v kosu, bog ne daj, to bi bila katastrofa! Zamik za bolnika je bil le za kakšen dan."

Rak je v porastu. Ne le zaradi sodobnega načina življenja, tudi zaradi daljše življenjske dobe, ker je bolje ozdravljiv in ljudi zdravite tudi ob ponovljenih diagnozah, pa tudi zaradi boljšega odkrivanja. Je pa ključno, da je odkrit čim prej. To je bilo v času korone oteženo. Kakšne razsežnosti je imela epidemija dolgoročno na onkologijo?

"V Registru raka so to že objavili, kar veliko bolnikov je ​bilo nezaznanih oziroma bilo je manj postavljenih diagnoz, predvsem v času nedelovanja presejalnih programov. To je bila največja napaka - mi vhodnih vrat ne smemo zapreti. Ampak seveda, ko so vhodna vrata odprta, potem tudi nobenih naslednjih vrat ne smemo zapirati. Ker če imaš diagnozo rak, ne moreš doma čakati, da boš dobil poziv na operacijo čez tri leta - lahko, da te takrat ne bo več. Torej k nam so po epidemiji na prve preglede prihajali bolniki z razsejanimi oblikami raka. Bil je en tak cunami tega. In še vedno številke malo nihajo."