Življenjske lekcije, lahko bi rekli, da že besedilo skladbe Življenje je kot igra sporoča eno od spoznanj, ki vam jih je poklonilo življenje.
O, da! Lekcijo, da leta hitro minevajo in da je res treba izkoristiti vsak dan. Če samo pogledam letnico prvega izida te pesmi, kar je 1994, ne morem verjeti, kako čas beži. Sicer pa tako, kot sem že takrat v besedilu napisala – življenje je lahko sicer lepo, a enkrat je tako, drugič drugače. Velikokrat težko vplivaš na vsakodnevno dogajanje. Pride slab dan, a potem spet posije sonce. Tudi sama se moram na to opomniti, ko sem kdaj slabe volje in rabim čas zase, takrat se umaknem v svoj svet, a na srečo se zavedam, da bo spet prišlo sonce.
Zelo zgodaj v življenju ste že stali na odru pred velikimi množicami. Kaj vas je naučila ta javna izpostavljenost?
Skozi svoj glasbo sem tudi odraščala. Bila sem v občutljivem obdobju najstništva, ko smo začeli nastopati, in moram reči, da mi je bila glasba v veliko oporo. Nekoč sem bila precej zadržana in vase zaprta deklica, a petje, nastopi, bend – vse to mi je pomagalo, da sem se sprostila in odprla. Odraščanje na rokenrol odrih me je spremenilo, pridobila sem na samozavesti, izboljšala samopodobo. Veliko sem se tudi naučila v soju takratnih žarometov ... (smeh)
Bili ste stari toliko, kot je zdaj vaša hči Luna, ali pa še mlajši ...
Da, na začetku sem bila mlajša, kot je Luna zdaj. Kar težko si predstavljam, kako je moralo biti moji mami, ko sem šla pri šestnajstih na prvi koncert v Beograd. Da bi Luna zdaj tako potovala in nastopala z bendom?! Očitno je bila moja mama res odprtih misli, da mi je vse to dovolila, saj je trajalo kar dolgo, veliko je bilo nočnih nastopov po raznoraznih klubih nekdanje Jugoslavije. Na srečo sem jo dobro odnesla, saj nisem imela nobene neprijetne izkušnje. Jaz, kot mama, bi danes težko spala, če bi moja hči tako živela. Zato sem hvaležna moji mami, da me je podpirala in verjela, da mora otrok početi, za kar je nadarjen. Konec koncev takrat tudi ni bilo veliko žensk v rokenrolu, bil je bolj domena moških.