Na začetku tega leta se je Nemčija kljub nasprotovanju Francije in Velike Britanije odločila podaljšati svoj embargo na izvoz orožja v Savdsko Arabijo, kar je odsev njene zaskrbljenosti glede zakonitosti vojaškega posredovanja arabske koalicije pod savdskoarabskim vodstvom v Jemnu. Spor kaže na nesoglasje in neučinkovitost, ki še vedno pestita evropsko politiko izvoza orožja. Neuspešni poskusi za razrešitev tega vprašanja močno spodkopavajo prizadevanja EU, da bi povečala prepoznavnost svojih obrambnih zmogljivosti.
Pobude, kot je evropski obrambni sklad, ki si prizadeva koordinirati, dopolniti in povečati državne obrambne investicije, mnogi pozdravljajo kot čudežno rešitev za problem evropskih obrambnih zmogljivosti. Toda kot je že opozorila Anne-Marie Descotes, francoska veleposlanica v Nemčiji: če bi rade evropske države skupaj razvijale vojaško opremo, morajo vedeti, da se lahko zanesejo, da bodo njihove partnerice izvažale nujne komponente. To zahteva sprejetje paketa transparentnih in predvidljivih izvoznih pravil.
Raziskava z naslovom Up in arms: warring over Europe's arms export regime, ki sem jo v okviru Centra za evropsko reformo izvedla skupaj s kolegico Beth Oppenheim, je pokazala, da lahko izvoz orožja z izboljšanjem interoperabilnosti spodbudi obrambno sodelovanje z zavezniki. V nekaterih primerih ga je mogoče uporabiti za okrepitev obrambnih zmogljivosti strateških partneric, s čimer lahko spodbudimo prizadevanja, da bi se lotili reševanja globalnih varnostnih izzivov, kot sta piratstvo in terorizem. Izvozi v tretje države evropskim proizvajalcem na domačih tleh omogočajo, da kar se da izkoristijo ekonomijo obsega, ki jih sili k proizvajanju bolj konkurenčnih proizvodov. Več držav ko je vpletenih v te izmenjave, večji je učinek.
Toda pomembno vlogo igrajo tudi izvozne omejitve. Tako kot lahko embargo na orožje obrzda agresivno vedenje neke države, ker jo prikrajša za vojaške vire, lahko omejitve izvoza orožja vsaj do določene mere preprečijo neki vladi, da bi ga izrabljala za kršenje človekovih pravic. Da bi te omejitve delovale, jih je treba uveljavljati v celoti, dosledno in transparentno. V tem smislu odsotnost koherentne politike izvoza orožja spodkopava verodostojnost EU kot projekta, ki temelji na vrednotah.
Res pa je, da politika izvoza orožja na ravni EU že obstaja. Pravzaprav je, ker vsebuje osem kriterijev za podelitev licence za izvoz orožja, vključno s spoštovanjem mednarodnega humanitarnega prava, ena najstrožjih na svetu. Vendar njenih pravil skoraj nihče ne spoštuje, kar se mora spremeniti, če bi rada EU vzpostavila tudi obrambno unijo.
Da bi bila ta prizadevanja uspešna, bodo morale pristojne evropske institucije obvladati precejšen odpor. Obramba velja za vprašanje državne suverenosti, zato med članicami EU ni nobene politične volje, da bi se odrekle nadzoru nad svojimi politikami izvoza orožja in ga prenesle na neko nadnacionalno nadzorno telo.
Zagotoviti dosledno izvajanje skupnih pravil EU glede izvoza orožja ne bo lahka naloga
