Dr. Tvrtko Jakovina: Hrvaška na prelomnici. Spet

Hrvaška v poletju 2020 je nekomu, ki je daleč, malo obveščen in konzervativen, ni pa ekstremist, videti sijajno. V okrožju držav, kjer so na oblasti avtoritarni vodje Madžarske in Srbije pa neobičajni Janez Janša v Sloveniji, ob nestabilni Bosni in Hercegovini, je vse videti veliko bolje. Šefu HDZ-ja Andreju Plenkoviću je neposredno pred začetkom pandemije covida-19 uspelo zmagati na znotrajstrankarskih volitvah. Porazil je ekstremne desne kritike, ki so dolgo dajali ton dogajanjem v političnem gibanju, ki vodi Hrvaško večji del tranzicije. S tem je zagotovil možnost, da se HDZ pretvori v stranko.
Potem sta bila strah pred boleznijo in negotovost zaradi zanesljive globoke gospodarske krize izkoriščena za razpis parlamentarnih volitev nekaj pred rokom. Na volišča je odšlo manj kot 48 odstotkov volivcev, a je HDZ dobil prepričljivo večino 66 saborskih zastopnikov. S tem Plenković ni samo utrdil svojega položaja, temveč je premagal tudi tako imenovano Domovinsko gibanje (Domovinski pokret), ki ga je vodil Miroslav Škoro. Šlo je za to, da se je prvič uspešno zbrala najkonzervativnejša, najekstremnejša, Poljski, Madžarski in Srbiji najbližja desnica. Škoro je popevkar, nekoč član HDZ-ja, in bil je samo eden od niza zabavljačev in znanih oseb, ki so vstopili v politiko iz scenskega ali glasbenega biznisa. Njegovo konzervativno gibanje je vodilo pravzaprav bitko za oblast, ki jo bo udejanjalo s HDZ-jem, toda takšnim, kakršen je izgubil na strankarskih volitvah v začetku leta. Škoro in njegovi financerji, pa tudi tisti, ki so - tako kot del Katoliške cerkve - stali za njim, so se borili za prevlado znotraj HDZ-ja, za HDZ brez Andreja Plenkovića in usmeritve, ki jo on daje. Govorili so, da se želijo povezati s HDZ-jem, da pa ne želijo Plenkovića na premierskem mestu. To je bila bizarna strategija ekstremnih desničarjev. Čeprav jim je uspelo premagati medsebojna nasprotja in nastopiti skupaj, so pogojevali, kakšen mora biti HDZ, stranka, o kateri so pričakovali, da bo zmagala na volitvah. Domovinsko gibanje je dobilo 16 sedežev v saboru. Nikdar toliko skrajnih desničarjev, neposredni vpliv na politike in sestavo vlade pa nikakršen! To je bilo presenečenje za mnoge, ki so pričakovali orbanizacijo Hrvaške. Za zdaj se zdi, da tega ne bo.

Nova konfiguracija hrvaške politike

​Socialdemokratski stranki, glavni opozicijski, se je izšlo slabo in to so slabe novice za liberalne socialdemokrate. Nad vsemi pričakovanji dobro, s sedmimi poslanci, se je izteklo levo-zeleni platformi Možemo. Podobna slovenski Levici je pokazala, da so leve politike in leve ideje v hrvaški družbi pravzaprav avtohtone, da niso zvezane samo s tem, kar je bilo v Jugoslaviji, pa tudi da je politična scena deloma, in v Ljubljani in v Zagrebu, sorodnejša Zahodu kot nekdanji Vzhodni Evropi.
Potem so oblikovali vlado, ki jo sestavljajo samo HDZ in predstavniki manjšin. Podpredsednik sabora je znova iz italijanske manjšine, podpredsednik vlade pa spet, kot v času Iva Sanaderja in Jadranke Kosor, član SDSS, Samostalne demokratske srpske stranke, Boris Milošević. Nova konfiguracija hrvaške politike, v kateri ni prave opozicije, HDZ pa lahko naredi vse, ne da bi pretirano kalkuliral ali kupoval poslance, je bila sestavljena nekaj dni pred proslavo ob 25. obletnici Oluje (Nevihte), vojaške operacije, s katero se je zaključila vojna na Hrvaškem.

Važne poteze, ohrabrujoče geste

Odhod Toma Medveda, ki je bil trikrat ranjen in je pred petimi leti organiziral rušenje vlade Zorana Milanovića ter vodil branitelje v šotoru pred ministrstvom, v katerem danes sedi, na mesto, kjer so hrvaški specialci ubili nedolžne srbske starce, bi lahko imel simbolično težo. Enako velja za Borisa Miloševića, ki ni samo predstavnik Srbov, temveč tudi vnuk ženske, ki so jo ubili po Nevihti. To so lahko važne poteze, ohrabrujoče geste. Vsi zdaj omenjajo, da je general Ante Gotovina, potem ko je bil v Haagu osvobojen, tudi pozval k miru, sobivanju. Minilo je 25 let, nenehno vojskovanje res ne prinaša sreče. Ekstremni desničarji na Hrvaškem zdaj kričijo, govorijo o izdaji, o izenačevanju žrtve in agresorja, menijo, da Milošević ni iskren, pozivali so, naj se v Kninu pojavi resnični vodja srbske manjšine Milorad Pupovac. Tuli tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki je izgubil enega od adutov v zgodbi o Srbih žrtvah, o razlikah, ki jih ni mogoče preseči, in ki očitno na Srbe na Hrvaškem ne bo mogel gledati kot na politično telo, ki posluša Beograd.
Vse je na videz nekako normalnejše na Hrvaškem v času covida-19. Še celo turistična sezona ni videti tako slabo. Nemci niso mogli na oddaljene destinacije, zato so mnogi prišli na sever Jadrana. Turistov ni več kot prej, a mnogi pripovedujejo, da prodajo najdražja vina in boljšo "robo" tistim, ki lahko veliko plačajo.
Ampak potem spet ... Srb je bil podpredsednik vlade tudi pred petnajstimi leti. Pred petnajstimi leti je tedanje Sanaderjevo ministrstvo za izobraževanje poskušalo objaviti Dodatek za najnovejšo zgodovino k učbenikom, s skupnimi teksti o devetdesetih tako za srbske kot za hrvaške otroke, s čimer naj bi se zaključila mirna reintegracija hrvaškega Podonavja. Besedilo Dodatka je postavljalo ista vprašanja o vojni 1991-1995, kot se postavljajo danes, prinesel je fotografije požganih srbskih vasi in bil korak naprej v primerjavi z mitom, ki so ga ustvarjali politika in s politiko vodeni zgodovinarji. Tedaj je to propadlo, v škandalu, hrupu, kampanji "pravovernih" proti "izdajalcem". General Gotovina je imel svoj govor, da je treba zgraditi mir, po vrnitvi iz Haaga pred osmimi leti. V Vukovarju je v koloni spomina hodil tudi Milorad Pupovac, voditelj Srbov na Hrvaškem, v času, ko so nekateri od teh, ki so danes mirovniki, kolono presekali, takrat ko so organizirani branitelji socialdemokratsko vlado razglašali za izdajalsko. Sanader je nekoč, na začetku svojega prvega mandata premierja, Srbe pozdravil s Kristus je rojen ("Hristos se rodi"). Hrvaški pravzaprav tudi do danes ni manjkalo gest in protokola - o protokolu pa se na Hrvaškem zadnje dni v glavnem govori -, je pa manko odgovorov na temeljna vprašanja in višek nepripravljenosti, da se stvari resnično spremenijo.

Kako je mogoče

Kako je mogoče, da je bil Boris Milošević, sedanji podpredsednik vlade, rojeni Šibeničan, sin človeka, ki je bil mobiliziran v hrvaško vojsko in je sodeloval v Nevihti, kot študent na Reki sedemnajst let brez dokumentov? Kako je mogoče, da je bil morilec njegove stare mame po treh letih pomiloščen za zločin? Kako je mogoče, da ni nihče odgovarjal za tolikšne zločine na Hrvaškem? Bi govor Gotovine mogel biti slišan tudi pred osmimi leti? Zakaj niso bile zgodovinske lekcije, ki so zahtevale objektivnost in odpirale neprijetna vprašanja, uvrščene v šolske programe pred petnajstimi leti? Katere čarovnije so 2020. vplivale na tiste, ki so 2015. rušili socialdemokratsko vlado in z ultradesnim predsednikom HDZ-ja Tomislavom Karamarkom gradili Hrvaško po vzoru Madžarske, da so zdaj spremenili mnenje in se obrnili v mirovnike? Končno, ali je to sprememba politike ali pa je samo ena od velikih gest, kot smo jim bili že večkrat priča? Takoj ko se razmere v družbi pokvarijo, nacionalizem in preteklost postaneta najlažji način, da se miroljubne geste razbijejo in se nanje pozabi.