"Prišel sem, da izrazim solidarnost Evropske unije (EU) z ljudmi iz Petrinje, Siško-moslavinske županije in celotne Hrvaške. Če je ves svet letos trpel zavoljo pandemije covida-19, je Hrvaška trpela dvakrat: še zavoljo serije rušilnih potresov. Ni še minilo 24 ur od torkovega najhujšega potresa, pa smo Hrvaški že ponudili pomoč 14 članic EU in še Turčije. Prva nujna pomoč pa je v Hrvaško že prišla iz Slovenije, Italije in Grčije. V nekaterih segmentih je ta pomoč celo večja, kot je zanjo zaprosila hrvaška vlada. EU bo, potem ko bo Hrvaška opravila ocenitev škode, sodelovala tudi pri obnovi porušenih predelov. To je dokaz evropske solidarnosti in odločenosti, da v tej tragediji Hrvati ne boste ostali sami," je včeraj zgodaj popoldne sredi razrušenega centra Petrinje, nedaleč proč od mesta, kjer je življenje v torek v potresu izgubila dvanajstletna deklica, zbranim novinarjem povedal evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič, ki prihaja iz Slovenije. Spremljala sta ga podpredsednica komisije Dubravka Šuica iz Hrvaške in Davor Božinović, podpredsednik hrvaške vlade.{api_embed_photo}620185{/api_embed_photo}
Do konca uničena Petrinja
Lenarčičeve opogumljajoče besede so bile dobrodošle. Ljudje so namreč po ponedeljkovem, sploh pa po katastrofalnem torkovem potresu, ki je terjal skupno sedem smrtnih žrtev v Baniji, poškodovanih pa je 26 ljudi, obupani. Že tako manj razviti del Hrvaške, ki je bil tudi na udaru v domovinski vojni pred skoraj tridesetimi leti, je zdaj udarila še narava. Pred Lenarčičevim obiskom Petrinje, kamor je prišel po sestanku s premierom Andrejem Plenkovićem v Zagrebu, smo pred hudo porušeno zgradbo na glavni cesti govorili z Željkom Vrzanom: "Evo, tukaj sem imel svoj RTV-servis in popravljalnico mobilnih telefonov. Na dvorišče so padli zidovi in strešniki ter mi popolnoma uničili avto. Iz njega sem lahko vzel samo avtoradio in te tablice. Čakam tu, da bom gledal, kako bo vojska, ko dobi ukaz, s temi gradbenimi stroji drobila in do konca uničila vse, za kar sem garal celo življenje. Opreme je v delavnici ostalo za pol milijona kun. Vendar mi ne pustijo ponjo v ruševino, ker je nevarno, da kaj pade name. Vidite te rdeče ikse? No, to je oznaka za rušenje."{infobox-quote_full}149032{/infobox-quote_full}
Vprašam ga, ali so mu priskrbeli vodo, hrano, namestitev, pa pravi, da mu je stanovanje blizu Petrinje ostalo bolj kot ne celo: "Toda ni problem hrana ali obleka. Poglejte to mesto! Petrinja je do konca uničena. Kako se bom preživljal, kako bomo živeli? Imam sinova, stara sedem in petnajst let. Star sem 60 let, in ko bosta moja sinova stara toliko, si še ne bomo opomogli. Ne morete živeti od tuje denarnice in jesti s tujega krožnika. E, to mi je darilo za novo leto!" V tem pristopi starejši sin in sprašuje očeta, ali le ne bi tvegala in skušala kaj dragocene opreme, ki očetu daje kruh, rešiti: "Ne, sine! Če se kaj zruši nate, te bom imel vse življenje na vesti. Če grem noter jaz, kako boš živel brez mene?"{api_embed_photo}620186{/api_embed_photo}
Pes zaslutil, kaj bo
V Petrinjo sva s kolegom fotoreporterjem prišla iz Gline. V razmetani vasici Majske poljane, ki se drži mesteca, je bilo v torek pet smrtnih žrtev in še ena nedaleč proč. Pripeljeva se mimo popolnoma porušene hiše, kaj porušene, zravnane z zemljo. Zapletem se v pogovor z lastnikom Tomislavom Suknajićem. "Veste, kakšno srečo sva imela s sinom Željkom, da sva ostala živa?" jame pripovedovati strašno zgodbo. "Že v ponedeljek, ko se je prvič močneje zatreslo, je kuža Garo v to severno smer začel vznemirjeno lajati. Par trenutkov kasneje se je od tam zaslišal gromozanski hrup in se je vse streslo. V torek pa sva bila s sinom v hiši. Žena je bila v službi, ko se je spet zaslišal še hujši zlovešči zvok, pred tem pa lajež. Skočila sva s troseda in počenila pod podboj vhodnih vrat. Vse okoli naju se je zrušilo, midva pa sva tam ostala živa. Imam šestnajst konjev. Večina jih je zunaj, dvanajst hektarjev imajo ograjenih z žico. Le najnovejši konj, triletnik Zekan, ki sem ga sem pripeljal pred mesecem, je bil v hlevu. Nanj se je skoraj zrušil tram, ki bi ga gotovo ubil, če se ne bi zataknil za jermen, ki sem ga napeljal pred dvema dnevoma. Neverjetno srečo smo imeli vsi in vsi smo veseli, da smo živi. Kako bo naprej, ne vem. Sinu je direktor firme, kjer dela, obljubil, da nam še nocoj priskrbi kontejner. Veste, nočem iti nikamor več. Naša družina je sem pribežala iz Bosanske Dubice, med tisto nesrečno vojno. Nočemo več bežati. Če kontejnerja še ne bo, bomo noč preživeli tam spodaj pri svakinji na prostem, ob tabornem ognju, prav kakor minulo noč."{api_embed_photo}620191{/api_embed_photo}
Vmes pride mimo kakšnih dvajset mladcev z lopatami. Gazdi ponudijo pomoč pri čiščenju, pa jih zavrne. "K meni mora priti težka mehanizacija. Pojdite k sosedom," svetuje fantom. Ti mi povejo, da so iz Gospića. "Z dvema avtobusoma smo se pripeljali danes zjutraj. Ob štirih zjutraj smo krenili," razloži najzgovornejši med njimi. Res je neverjetno. Vsa Hrvaška je priskočila na pomoč potresnikom v Baniji. Opazil sem, da jo brezrezervno dajejo vsem prizadetim, ne glede na narodnost, saj je v teh krajih praktično srbska manjšina v večini. Ljudje iz avtov delijo pakete hrane, pijačo, higienske pripomočke, obleke ... Zavoljo tega je celo mogoče po avtocesti od Zagreba in skoraj do Siska peljati brez plačila cestnine.
Pomagajo vsi
Malo višje, še zmeraj v Majskih poljanah, kakšno lepo ime, se ustaviva še pri eni z zemljo zravnani hiši. V njej sta v torek umrla oče in sin, Franjo in Mario Tomić. Nekaj ljudi premetava neprepoznavne ostanke hiše iz sedemdesetih let. Če bi le bilo še moč kaj rešiti ... Zraven je Dario Tomić, Franjev sin in Mariov brat. "Ah, kako smo izvedeli. Sosedi so poklicali na policijo in jaz delam na policiji. Še višje, sedemsto metrov proč, je tudi v svoji hiši v torkovem potresu življenje izgubil še sosed Dušan Bulat. Moja mama je ostala živa, ker je bila v službi. Sedaj je pri moji sestri v Glini. Najini stanovanji sta kolikor toliko v redu," mu uspe izdaviti, nato pa se z drugimi spet posveti prebiranju ostankov. Samo še sožalje mu uspem izreči.{api_embed_photo}620193{/api_embed_photo}
S kolego se odpraviva še v Glino. Osrednja ulica, po kateri naj bi se odpeljala proti Sisku, je zavoljo poškodb neprevozna. Policija prav ob najinem prihodu zapre ulico, ki vodi v Majske poljane, kamor bi se še tudi dalo priti v Petrinjo in naprej do Siska, kjer sva si ogledala še uničeno ginekologijo. Policista povesta, da je vasico obiskal predsednik sabora Gordan Jandroković in da bo treba kakšno uro počakati. Torej greva po Glini. V lesnem centru, pri žagi, je Rdeči križ pripravil stojnico, kjer deli najnujnejše prizadetim. Zora Roksandić pravi, da je bila tukaj že dan prej. "Le čez noč sem šla pazit vnučke, navsezgodaj sem bila spet tu. Kakšnih 15 žensk iz posebnega programa Rdečega križa prevzema in deli pomoč, zmeraj prihajajo še drugi prostovoljci. Za najnujnejše nam ničesar več ne manjka, kajti ni bilo mesta v Hrvaški, od koder ne bi kdo pripeljal pomoči. Tam naprej imamo začasno nastanjenih 30 družin. V resnici veliko ljudi noče zapustiti porušenih domov, ker to mnoge spominja na beg med domovinsko vojno," mi potrpežljivo razlaga.{api_embed_photo}620194{/api_embed_photo}
Strah pred statiki
V središču mesta se pogovarjam s Petrom Džakulo: "Na srečo je prišla hči iz Kanade, iz Vancouvra. Trideset let živi tam, vrnila pa se je kakšne tri dni pred to serijo potresov, ker ji je mama, moja žena, zbolela za covidom. Vsa sreča, da je tu. Jaz sem na berglah, potres pa nam je z dvokapnice z obeh strani pometal strešnike. Pa je hčeri to uspelo nekako pokriti s polivinilom. Pozdravite in očuvajte mi Slovenijo, v Dravogradu sem služil vojsko!" V Prekopi se ustaviva pred popolnoma sesedlo hišo. Čez cesto so na dvorišču na videz nedotaknjene stavbe sosedi. Kristina Bunjan razlaga: "Joj, srečo je imel naš sosed! Prvi potres je hudo napokal njegovo hišo, pa se je preselili v avtomobil. In v torek se mu je hiša kar sesedla. Pri naši hiši pa s strahom pričakujem statike. Če nam naredijo rdeči iks, je konec. Znotraj je vse zrušeno, čeprav to od zunaj ni videti. Imamo družinsko kmetijo, sto ovac. Tam, poglejte, se je hlev zrušil nanje. Niti ne vem, koliko kadavrov je med ruševinami. In ne vem, kako bomo poslej. Vem le, da od tod ne gremo nikamor. Bolj kot nujne potrebščine bi zdaj potrebovali krovce, zidarje, gradbenike ..." V tem se ustavi avtomobil z zagrebško registracijo. Gospa izstopi in Kristino sprašuje, kdo tu živi. "Šest nas je, deklice in fantje so najstniki." "Imam nekaj zanje," in ji prične iz avta predajati velike vreče z najrazličnejšo robo.{api_embed_photo}620195{/api_embed_photo}
Tako je to. Ljudje v Baniji se bodo, če se bo zemlja končno umirila - tudi včeraj so bili zjutraj trije potresni sunki - nekako pretolkli čez to hudo obdobje. A tega, kako se bodo preživljali na daljši rok brez tuje pomoči in solidarnosti ne le iz Hrvaške, temveč iz vse Evrope, si ne upa napovedati nihče. Ta bojazen pa je še veliko strašljivejša od vsakokratnega tresenja tal pod nogami.{api_embed_photo}620196{/api_embed_photo}
