(INTERVJU) Armenski diplomat Parujr Hovhanisja: Državi sredi kroga zahtevnih pogajanj

Parujr Hovhanisjan je že 25 let aktiven v diplomaciji armenske republike. Po diplomi iz mednarodnih odnosov na univerzi v Erevanu in izpopolnjevanju v ZDA je vstopil v diplomacijo. Deloval je na misijah Armenije pri Združenih narodih, pri Evropski uniji in pri Svetu Evrope, kjer je bil kot veleposlanik vodja misije v Strasbourgu. Pred dvema letoma je bil imenovan za podministra za zunanje zadeve. Velja za enega najbolj pripravljenih in najsposobnejših armenskih diplomatov. Pogovarjala sva se v njegovem uradu v novi palači zunanjega ministrstva v Erevanu.

Prepričan sem, da že veste, kaj vas bom najprej vprašal. Pred dnevi je bilo v Bruslju srečanje med vašim predsednikom vlade, predsednikom Azerbajdžana in predsednikom Evropskega sveta Charlesom Michelom. Slednji je na koncu objavil sporočilo, v katerem je tudi govor o teritorialni integriteti obeh držav. Na spletni strani osrednjega dnevnika Aravot pa sem bral dolg članek o vprašanju, kaj pomeni teritorialna integriteta. Bi lahko to pojasnili?

"Smo sredi kroga zahtevnih pogajanj, katerih cilj je vzpostavitev miru in normalnih odnosov med državama. Rekel bi, da je bilo to srečanje dokaj učinkovito, obe strani sta napredovali pri sestavi besedila, vsaka stran je bolje razumela stališče druge strani. Seveda bo treba veliko vprašanj še rešiti in zato se bodo pogovori nadaljevali v drugih formatih, v Bruslju s posredovanjem Michela, potem so še druga vprašanja, na primer vojnih ujetnikov. Azerbajdžan pravi, da jih je 33, verjetno jih je več. Najpomembnejše je vprašanje človekovih pravic in varnosti Armencev v Gornjem Karabahu. O vsem tem je bil govor v Bruslju. O tem se bosta zunanja ministra pogovarjala v Moskvi, predvideno je tudi srečanje predsednikov v Moskvi. Bilo je srečanje v širši sestavi v začetku junija v Moldaviji, kjer sta bila tudi francoski predsednik in nemški kancler. Na sporedu so še kasnejša srečanja, denimo v oktobru v Granadi v času španskega predsedovanja Evropski uniji. Skratka, je zelo intenzivno obdobje in mi si polno prizadevamo za dokončno dosego miru."

Kakšna bi bila dokončna rešitev?

"Namen vseh teh srečanj je doseči temeljni sporazum, vzpostavitev miru in normalnih odnosov med sosednjima državama ter nato nadaljevati pogovore o drugih pomembnih temah, človekovih pravicah in varnosti Armencev v Gornjem Karabahu, odprtju komunikacij, natančni določitvi meje med državama, ki ni bila nikoli formalno določena. Mi priznavamo meje, ki so bile določene na osnovi deklaracije v Almatyju, medsebojnega priznanja držav ob razpadu Sovjetske zveze. Teritorialno integriteto pojmujemo na tej osnovi, navedena je v kvadratnih kilometrih. Vprašanje Gornjega Karabaha ni teritorialno vprašanje, kot ga radi prikazujejo v Azerbajdžanu. Zadeva človekove pravice in varnost ljudi, ki tam živijo, ne vsebuje pa teritorialnih zahtev. Vse od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja gre samo za vprašanje identitete teh ljudi, za fizični obstoj teh ljudi, nikoli za armenske teritorialne zahteve. Teh ni postavljal noben armenski predsednik vlade in niti noben zunanji minister. Želimo zagotoviti varnost, razvoj in človekove pravice za Armence, ki živijo v Gornjem Karabahu."

Pred nekaj dnevi je bil pred vladno palačo protest v zvezi z vojnimi ujetniki. Kako, da ni bilo mogoče rešiti vprašanja teh ljudi?

"Azerbajdžan to temo že dve leti izkorišča v pogajanjih tudi v najbolj neverjetnih kontekstih, čeprav obstaja dogovor, da bi morali biti vsi jetniki brezpogojno izpuščeni. Na vseh mednarodnih srečanjih, tudi ob prisotnosti evropskih in ameriških predstavnikov, je bilo poudarjeno, da je treba te ljudi takoj izpustiti. Azerbajdžan pa to zavrača, čeprav gre za izključno humanitarno vprašanje."

Kako je s koridorjem, ki povezuje Armenijo z Gornjim Karabahom?

"To je najbolj boleča tema, stanje se slabša iz dneva v dan. Oblasti Gornjega Karabaha so bile prisiljene uvesti bone za hrano, ruske mirovne sile so vključene v razdeljevanje hrane, ljudje so pogosto brez plina in brez elektrike, seveda tudi brez interneta, streljanje je na dnevnem redu, ostrostrelci so stalno na delu, vse to se dogaja kljub ruskim mirovnim enotam. Najhujše vprašanje pa je koridor, ki je bil vzpostavljen s sporazumom med Rusijo, Armenijo in Azerbajdžanom. Slednji za zaprtje uradno obtožuje ekološka gibanja in civilno družbo, čeprav vemo, da v Azerbajdžanu civilna družba ne obstaja, saj je to najbolj avtoritaren režim v postsovjetskem prostoru. Trenutno po koridorju lahko vozijo samo vozila Rdečega križa in ruskih mirovnih sil. Lahko si predstavljate, kaj to pomeni ne samo za hrano, ampak tudi za družine, ki so ločene. Ti ljudje že dolgo živijo v popolni blokadi in strahu. Seveda gre za poskus etničnega čiščenja, pritisk na ljudi, da bi zapustili tiste kraje. Azerbajdžan pravi, da so vrata odprta za vse, ki želijo oditi. Oblasti v Karabahu so uveljavile večino zahtev, ki prihajajo iz Bakuja, le da bi se stanje izboljšalo, ampak nič ne pomaga."

Ko omenjate posrednike, na koga se najbolj zanašate?

"Formalni mandatar pogajanj je skupina iz Minska. Sopredsedniki so Francija, ZDA in Rusija. To se je nekajkrat spremenilo, tudi Italija je pred leti predsedovala skupini. Stanje se je poslabšalo z izbruhom vojne v Ukrajini, ker so postali odnosi med tremi sopredsedniki težji, ampak vse tri države nadaljujejo prizadevanja. ZDA so stalno prisotne, Rusija tudi, Francijo je do neke mere zamenjala Evropske unija. Struktura še deluje, ne kot neka trojka, ampak predvsem na bilateralni ravni na osnovi resolucij Varnostnega sveta in sklepov OVSE."

Azerbajdžan ni vaša edina sosednja država. Kakšni so odnosi z Gruzijo in kakšni z Iranom? O Turčiji bova govorila kasneje ...

"Iran je naš najstarejši sosed, že več kot 2500 let. Odnosi so dobrososedski, veliko je stikov, veliko obiskov. V Iranu je prisotna zgodovinska armenska skupnost, ima tudi člana parlamenta, Iran skrbi za armensko kulturno izročilo, obnovil je nekatere pomembne kulturne spomenike, med temi enega najstarejših armenskih samostanov na iranski strani Ararata, gore na meji med državama. Iran deli naše skrbi glede odnosov z Azerbajdžanom, predvsem v zvezi z varnostjo. Žal sankcije proti Iranu onemogočajo tesnejše trgovske stike med državama. Ampak zgodovinsko je bil Iran pomemben partner in naši odnosi so globoko zakoreninjeni.

Z Gruzijo imamo veliko skupnega, skupaj smo se odločili za demokracijo, izvajamo veliko reform, v Gruziji je pomembna armenska skupnost. Skratka z obema državama imamo dobre odnose."

Vedno pa ste imeli težke odnose s Turčijo, že stoletja. Tudi pred kratkim je Turčija protestirala zaradi postavitve spomenika skupini Nemesis, ki ste ga odkrili v Erevanu, češ da gre za spomenik teroristom.

"To seveda ni točno. Odločitev o postavitvi tega spomenika je bila sprejeta pred nekaj leti, takrat je Turčija močno podpirala Azerbajdžan v zvezi z Gornjim Karabahom. Spomenik je namenjen osebnostim, ki so se odločile, da bodo udejanjile odločitev istanbulskega sodišča o kaznovanju krivcev za organizacijo armenskega genocida. Te ljudi je obsodilo istanbulsko sodišče, ne francosko, britansko ali rusko. Tem ljudem še danes Turčija namenja ulice v svojih mestih. To so ljudje, ki so neposredno organizirali armenski genocid. Gre torej za spomin na omenjene osebnosti in ne za spomenik teroristom, kot piše v sporočilih, ki prihajajo iz Ankare. Turčija je zaradi tega zaprla svoj zračni prostor za vsa armenska letala in to zaprtje še traja."

Omenili ste vojno v Ukrajini. Kakšno je v zvezi s tem stališče Armenije? Kako ste glasovali v Združenih narodih?

"To stanje nas zadeva z več zornih kotov. Ne gre samo za sankcije in za bližino teh dogajanj. V Rusiji živi poldrugi milijon Armencev in v Ukrajini pol milijona. Mi moramo vedno razmišljati o Armencih, ki živijo v drugih državah. V Združenih narodih smo se vzdržali, včasih pri glasovanju ne sodelujemo. Seveda se zavzemamo za mir, za pogajanja. Konflikt je zelo blizu in resno nas zadeva. Načelno smo proti vsaki vojni, sami smo žrtve vojne."

Zadnje vprašanje: kako gledate na prihodnost Armenije, se nameravate vključiti v Evropsko unijo (EU)?

"Mi smo jasno povedali, da smo za EU, če nas ta sprejme. Naši odnosi z EU se stalno izboljšujejo, imamo čedalje več projektov v okviru vzhodnega partnerstva. Na naših mejah so številni opazovalci EU, odkar je postala EU pomemben dejavnik za varnost v naši regiji. Preprečujejo morebitno agresijo s strani Azerbajdžana. Ljudje so se privadili na evropsko zastavo, ki jo vidijo vsak dan. Armenija seže v korenine evropske civilizacije, pripadamo ji. To je pot, ki jo podpiramo."