(INTERVJU) Oleg Mandić: Kot otrok prevaral Mengeleja in preživel Auschwitz

V Mariboru je bil v muzeju Stalag XVIII D v Melju na obisku Hrvat Oleg Mandić iz Opatije. Med zadnjimi interniranci je 27. januarja leta 1945 uspel zapustiti koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Zelo vitalni 89-letni gospod je povedal veliko zanimivih zgodb iz svoje tragične izkušnje. Skupaj z materjo in babico je bil poleti 1944 kot komaj enajstletni politični zapornik - njegova oče in dedek sta bila sodelavca partizanov - interniran v Auschwitz. Tam je, kot pravi sam, preživel le zaradi sreče. Bil je tudi v ambulanti zloglasnega dr. Josefa Mengeleja. Paradoksalno je tudi zavoljo tega prihod Rdeče armade, ki je osvobodila taborišče, dočakal živ.

Pred dogodkom smo se z Mandićem pogovarjali o njegovi izkušnji v taborišču smrti. Ker je bil tudi sam novinar, nas je pozdravil z zdravo, kolegi in v šali dejal: "Moj najdaljši intervju je potekal 3 ure in 50 minut. Poskusite biti krajši!"

Prebral sem, da ste dejali, da ste izkušnji v Auschwitzu hvaležni za srečno življenje. Zakaj?

"Imel sem zelo lepo življenje. Ko sem pri 13 letih prišel iz taborišča, sem veliko razmišljal, in ugotovil, da se v mojem življenju nikoli več ne bo zgodilo nič hujšega, in bo vse, kar se še mi bo zgodilo, manj strašno od pekla, skozi katerega sem šel. Pred menoj je bila torej barvna življenjska panorama. Če me kdo vpraša, ali bi kaj spremenil v svojem življenju, zmeraj rečem, da ne. A pod enim pogojem, na začetku poti mora biti Auschwitz. Ta mi je omogočil, da s konfrotacijo pridem do zaključka, da je bilo vse ostalo v mojem življenju lepo. To, kaj je lepo in kaj ni, ni stvar objektivnosti, ampak percepcije možganov posameznika."

Ste sploh vedeli, kam vas Nemci pošiljajo, ko so vas vkrcali na vlak smrti?

"Ne. Bili smo v tovornih vagonih, kamor so nas v Trstu vkrcali ob desetih zvečer. Dva dni in dve noči smo bili natlačeni v vagonih, odprli so jih enkrat dnevno, da so nam dali vodo. Nato smo videli, da je na vagonu s kredo napisano Auschwitz. V kompoziciji je bilo okoli 30 vagonov, v vsakem 70 ljudi. Nikomur se sploh sanjalo ni, kam gre."

V Auschwitzu ste preživeli sedem mesecev in pol. Da ste preživeli, ste imeli srečo. Pravzaprav več sreč.

"Samo zaradi sreče sem preživel, da. Veste, sreča v življenju šteje 80 odstotkov, 15 odstotkov je materina ljubezen, ostalo pa otroška iznajdljivost. Zavoljo tega sem se od tam izvlekel živ. Ko smo izstopili iz vagona, so rekli, naj gredo ženske z otroki na eno stran in moški na drugo. Jaz sem šel z mamo in babico, saj ni nihče rekel, da morajo dečki, starejši od deset let, iti z moškimi. To je bila prva sreča. Druga sreča je bila selekcija v taborišču po enem mesecu. Bilo nas je preveč in nekega dne so na jutranjem zboru vsako peto vrsto peljali v plinsko komoro. Stal sem v četrti vrsti. Po dveh mesecih mojega bivanja v taborišču je nekdo izvedel, da sem starejši od deset let. Takoj so me ločili od mame in me hoteli premestiti v moško barako. Ampak postopek je bil tak, da sem najprej moral na zdravniški pregled. Ko sem prišel tja, sem zaradi strahu zbolel in dobil vročino."

V ambulanti vas je nato zdravil dr. Mengele.

"Bil sem v ambulanti, v kateri je opravljal poskuse na dvojčkih. A izkazalo se je, da je to zame bila sreča, ker se niso kaj dosti ukvarjali z mano. Mengele je z mano govoril le nekajkrat. Spominjam se ga kot zelo prijaznega in uglajenega. To je trajalo pet mesecev. Ugotovil sem, da mi je v ambulanti bolje kot v baraki, saj mi ni bilo treba vstajati ob treh zjutraj in cel dan garati. Tudi hrana je bila boljša. Zato sem večkrat namerno drgnil termometer, da je pokazal višjo temperaturo. Vse je to sreča."

Pa ste vedeli za grozote, ki so se dogajale okrog vas?

"Ko so nas pri vhodu v taborišče izkrcali, nismo vedeli, kje smo. Pol ure kasneje smo goli stali v neki dvorani. Mama se je nekaj razburjala, pa jo je paznik, ki je popisoval naše podatke, vprašal, ali se zaveda, da je v uničevalnem taborišču. Tedaj smo nekoliko spoznali, kje smo. Zvečer so nas odpeljali v barako številka 10. Sointerniranci so nam rekli, da so mislili, da smo že davno v dimu, saj je šlo vse po hitrem postopku. Od tedaj skrivnosti več ni bilo."

Preživeli sta tudi mama in babica. Rdeča armada vas je osvobodila 27. januarja 1945.

"Tako je. Nemci so taborišče zapustili teden dni prej in na marš smrti v hudi zimi pognali 60 tisoč internirancev. Z mamo in babico sem ostal med 5500 ljudmi, ki so en teden bili sami v taborišču. Vladala je anarhija, kljub 'svobodi' nas je prihod Rdeče armade pričakalo le 4400, ostali so zaradi izčrpanosti umrli. Vojake in delavce Rdečega križa smo prosili, ali lahko v Jugoslavijo v Titov štab pošljejo depešo, da smo živi. Moj dedek Ante Mandić je namreč bil tesen Titov sodelavec. Ob koncu vojne je bil član tričlanskega kraljevega namestništva, ki je do volitev novembra 1945 vladalo v Jugoslaviji. Vodil je tudi pogajanja med Titom in Churchillom. Dedek je tako izvedel, da smo živi, poklical v Moskvo Stalina, ta je poklical generala Rdeče armade Nikolaja Bulganina, ta pa komandanta vzhodne fronte, naj nas reši. Da je vse to res, se je kasneje prepričala moja babica, ki je v Moskvi videla ukaz Bulganina."

Svojo izkušnjo prenašate na mlade. Kakšen je njihov odziv?

"Veliko boljši kot pred dvajsetimi leti, ko sem začel gostovati po šolah. Otroci so danes zrelejši, sploh v gimnazijah, kjer jih učitelji pripravijo na temo, o kateri jim pripovedujem."

Auschwitz in holokavst sta žal tudi predmet politike. Kaj bi sporočili politikom, ki si s tragičnimi temami, tudi na račun revizionizma, nabirajo politične točke?

"V zadnjih letih so se pojavile neke iniciative, ki zanikajo zločine v drugi svetovni vojni. Na srečo gre za manjše skupine ljudi, ki jih ne smemo jemati resno. Že dvajset let sem dostopen vsem, pa takih ljudi še nisem srečal. Je pa pri širjenju neonacizma odgovornost politike, da obračuna s tem. Nesmiselno je, da v 21. stoletju kdorkoli promovira nacistične ideje. Zakaj se s tem ne ukvarjajo politiki, je vprašanje zanje."

Čeprav ste tam bili večkrat, ste se prvič v Auschwitz vrnili po dolgem času, kajne?

"Tja sem se odpravil, ko je umrla moja mama. Zmeraj sva se želela tja vrniti skupaj, a je v 50. letih v Evropi bila politika blokovske razdelitve sveta. Za tiste, ki niso podpirali razmišljanja Moskve, ni bilo pametno potovati v vzhodni blok. Ko je mama umrla v prometni nesreči, sem si rekel, da bom za njo žaloval v Auschwitzu, in teden kasneje sem se odpravil tja. To je bilo leta 1969, skoraj 25 let po osvoboditvi taborišča. Skupno pa sem tam bil 13-krat, nazadnje pred nekaj meseci."