(INTERVJU) Siebo Janssen: Nemci in drugi, pripravite se na težka leta!

Kancler Olaf Scholz je pred letom napovedal Zeitwende, točko obrata. Ali že lahko ocenite, kaj to pomeni? Ena od zadev je gotovo večji angažma nemške vojaške industrije pri oboroževanju ukrajinske obrambe, denimo, z izvozom ofenzivnih tankov Leopard II v Ukrajino.

"Točka obrata predvsem pomeni dve spremembi. Obe uživata širok konsenz med vlado in konservativno opozicijo iz CDU/CSU. Prva je moralna. Nemčija želi številne vzhodnoevropske skeptike, ki ji očitajo domnevno prorusko politiko, prepričati o nasprotnem. Druga je vojaška. Z napovedanim obratom bo vlada v vojsko prerazporedila sto milijard evrov iz posebnega sklada. Ni še jasno, kako naj se ta denar porabi, kdaj bo nemški vojski, Bundeswehru, res na voljo in kako bodo dosegli sinergijske učinke za skupno evropsko obrambo. Vprašanje je tudi, kako se bo srednjeročno polnil ta posebni sklad. Gre vendar za proračunske izdatke, ki bodo morali biti privarčevani kje drugje ali pa se bo morala država na novo zadolžiti. Mimo tega je točka obrata tudi poziv nemškim prebivalcem, naj se pripravijo na težka leta na številnih področjih svojega življenja: na gospodarskem, zunanjepolitičnem in varnostnem področju, saj stare gotovosti ni več, nove pa ni na vidiku. Točka obrata je torej tudi paradigma za prihodnjo politično nestanovitnost."

Kako pa se točka obrata kaže pri energetiki, saj energija prav zaradi vojne v Ukrajini postaja vse dražja? Svoje seveda prispevajo sankcije proti Rusiji. Koliko je življenje ljudi v Nemčiji zavoljo tega dražje? Se Nemčija vrača k premogu in atomski energiji?

"Povprečna inflacija v Nemčiji se je v zadnjem letu gibala med osmimi in desetimi odstotki. Inflacijski skoki so visoki, vendar še nimamo hiperinflacije. Nemško gospodarstvo je še dovolj stabilno, da se lahko sooči s temi sicer vznemirjujočimi številkami. Ne doživljamo zapiranja obratov ali množičnih odpuščanj, saj je zvezna vlada posredovala z obsežnimi paketi pomoči. Kar zadeva varovanje podnebja, ima vojna v Ukrajini dramatične posledice v Nemčiji: dlje časa bomo izkoriščali energijo iz rjavega premoga, ki ima posebno visok ogljični odtis, dlje bodo obratovale naše jedrske elektrarne. Vse to spremlja vroča debata, ali sta premog in jedrska energija sploh primerna energetska vira za zeleni prehod. Ta debata in ponovljena opozorila podnebnih raziskovalcev, da ne bomo dosegli cilja o zvišanju temperature za stopinjo in pol Celzija, odslikavajo vse tegobe, ki so se zaradi vojne zgrnile na globalno, ne le na nemško energetsko politiko. Vendar so vzroki globlji. Po poročilu Rimskega kluba iz leta 1972 smo tudi v Nemčiji predolgo verjeli, da so fosilni energenti poceni in okoljsko obvladljivi. Oči so nam odprle šele ekološke posledice klimatskih sprememb, Putinov napad na Ukrajino pa je do absurda razkril laž o cenenem plinu in nafti. Seveda smo si v Nemčiji želeli, da od leta 2030 ne bi več uporabljali premoga. Sedaj je pod vprašajem že letnica 2038. Posebno groteskno je, da je podaljšanje uporabe jedrske energije in rjavega premoga moral oznaniti prav gospodarski minister iz Zelenih, stranke, ki je edina pravočasno opozarjala na nevarnosti podnebnih sprememb."

Po obisku kanclerja Scholza v Beli hiši pri predsedniku Joeju Bidnu sogovornika presenetljivo nista dala izjav za medije. Nekateri menijo, da sta se zbala novinarskih vprašanj o Severnem toku. Lahko vi poveste, kdo bi utegnil razstreliti ta plinovod, komu bi to koristilo - Rusiji ali pa vendar ZDA?

"Zelo zanimivo vprašanje. Razpravljala sta verjetno o specifičnih vojaškostrateških izzivih, najbrž tudi o razstrelitvi plinovoda Severni tok II in o možnih posledicah, če so storilci prišli iz Ukrajine. O krivcih za razstrelitev imamo za zdaj samo spekulacije. Te navajajo države ali skupine, ki naj bi imele korist od uničenja Severnega toka. Tako tudi Rusija, ki bi krivdo za razstrelitev rada naprtila Zahodu, ali pa Ukrajina, da bi to krivdo naložila Rusiji, pa seveda prav tako ZDA, da bi Nemčiji onemogočile uvoz ruskega plina. Lahko bi bila celo Nemčija sama, da bi se na ta način znebila sumničavih vprašanj, pa seveda Poljska, da bi dokazala, kako brezskrupulozna je Rusija. Danci ali Švedi bi z eksplozijo lahko dokazovali, kako nujna je močna varnostna struktura, ki je brez članstva Švedske v Natu ne bo. Teoretično so lahko krivci tudi teroristi, izsiljevalci ali militantni okoljevarstveniki. Za jasen odgovor nam preprosto manjkajo indici in dokazi, vse drugo je hrana za različne teorije zarot."

Kako nemška javnost gleda na vojno v Ukrajini? So zavoljo tega v nemški vladi kakšne turbulence? Ali ostaja na kurzu brezrezervne podpore Ukrajini ali pa vendarle prodirajo zamisli, da bi bilo treba vojno ustaviti in čim prej sesti k pogajanjem, četudi za ceno izgube ukrajinskih ozemelj?

"Približno polovica Nemcev zavrača pošiljanje orožja Ukrajini in zahteva mirovna pogajanja z Rusijo. Največ privržencev tega stališča boste našli v Alternativi za Nemčijo (AfD) in pri Levici. Vendar so zraven tudi podporniki vladnih socialdemokratov (SPD) in liberalcev (FDP) ter opozicijske CDU/CSU. Še najmanj zagovornikov te pozicije je pri prav tako vladnih Zelenih. Pri Zelenih je velika večina za oboroževanje in za solidarnost z Ukrajino. Vendar spričo tega pri podpori Ukrajini v vladi ni nobenih nasprotovanj. Tukaj skušata SPD in kancler Scholz zavzeti malo bolj diplomatsko stališče, zato na pošiljanje bojnih letal in ofenzivnega orožja Ukrajini zreta nekoliko zadržano. V FDP in Zeleni so bolj odločni, saj menijo, da je sposobnost Ukrajine, da se ubrani pred Rusijo, ključna. V obeh strankah menijo, da naj Ukrajina v tej vojni Rusijo močno oslabi. Kancler Scholz in večina v SPD pa želijo malo drugače, da naj Ukrajina vojne ne izgubi oziroma da naj Rusijo oslabi zgolj do te mere, da je ne bo mogla okupirati.

Vsekakor v Nemčiji ocenjujejo, da bo ta vojna še trajala, da bo še bolj krvava in izčrpljujoča, preden bomo prišli do premirja, podobnega tistemu v korejskem konfliktu. Verjetno se bomo znašli pred 'severnociprizacijo'. Ta bi pomenila, da so frontne linije na določen dan, denimo 23. februarja lani, osnova za premirje. Posledica bi bila dejanska ruska aneksija Krima in delov Donbasa za daljši čas. Aneksija sicer mednarodnopravno ne bi bila priznana, kar pa bi imelo dolgoročne posledice za ta območja, saj druge države z njimi ne bi mogle vzpostaviti trgovine, ne diplomatskih in tudi ne kulturnih odnosov. Tudi Severni Ciper je priznala le Turčija, saj mu priznanja kot državi po letu 1974 ni namenila nobena druga država. Opisano bi bilo izvedljiva možnost in premirje bi tako kot na Cipru morale nadzorovati modre čelade OZN. Vendar za zdaj ne vidim možnosti za premirje. Rusija se svojim zahtevam že zavoljo Putinovega samoohranitvenega nagona ne bo odrekla, Zahod pa nima pravice, da bi Ukrajini premirje vsilil. Šele ko bo pri akterjih dozorelo spoznanje, da v vojni nobena stran ne more dobiti absolutne zmage, pri čemer sta morala in oprema na strani Ukrajine, število vojakov pa na strani Rusije, bodo pogajanja o miru postala smiselna. Tedaj pa mora mednarodna skupnost storiti vse, da se ta proces začne. Tisti, ki se kot Sarah Wagenknecht, Alice Schwarzer ali nekateri iz AfD zavzemajo za hiter konec vojne, pravzaprav zahtevajo, da bi Ukrajino žrtvovali Putinu. Vendar ne le Ukrajino! Seveda je treba Rusiji diplomatska vrata obdržati odprta, četudi je bil njen predsednik Vladimir Putin sedaj pred mednarodnim kazenskim sodiščem ICC obtožen vojnih zločinov. Vendar pri tem ne gre zanj."

Ali se tudi vam zdi, da EU vse bolj izgublja svojo vlogo v mednarodni skupnosti? Ko gre za vse več konfliktov ZDA s Kitajsko, se Bruselj skoraj ne oglaša, če pa že, ga Washington preglasi z nasprotnimi trditvami.

"Na žalost imate prav. EU je sicer na agresijo Rusije jasno odgovorila s sankcijami in vsaj navzven ostaja demonstrativno odločena v obsodbi napadalca. A je zunanjepolitični brezzobi tiger. Temu botrujejo različni vzroki, ki jih lahko po eni strani najdemo v zgodovinsko pogojenih različnih zunanjepolitičnih interesih in orientacijah članic, po drugi strani pa v temeljnih nesporazumih v EU pri številnih vprašanjih. Zato ni presenetljivo, da se Madžarska do Rusije vede drugače in se le s težavo vključuje v iskanje evropskih kompromisov. Globok konflikt se kaže glede stopnje integracije EU, pri katerem se bijejo ne le nasprotna stališča, temveč tudi izključujoči se svetovni nazori. Za eno skupino držav je najpomembnejša težnja k tesni povezavi, za drugo nič ne sme ogroziti brezpogojne obrambe nacionalne identitete, zato naj ima EU kar najmanj vpliva, kvečjemu naj gre za neko vrsto svobodne trgovine. Tretja skupna držav bi jo usekala po srednji poti. Na posameznih področjih tesno sodelovanje, a ne povsod in ne za ceno nacionalne suverenosti. Te razkole razberemo v azilni in begunski politiki, v zunanji in varnostni politiki, v finančni in podnebni politiki ... Vidijo jih globalne sile, kot so Kitajska, ZDA in Rusija, in skušajo EU še bolj razdeliti, da bi lažje uveljavile svoj vpliv. To še najmanj velja za ameriškega predsednika Joeja Bidna, ki ga imajo za zadnjega klasičnega transatlantika. Da pa ZDA niso nujno vedno na strani EU, je pokazalo predsedovanje Donalda Trumpa. Ta izkušnja se utegne ponoviti, če bi v ZDA še enkrat za predsednika izvolili Trumpa ali tudi Rona DeSantisa."