Italija je prezadolžena, a čepi na zlatu

Italija je država z enormno visoko zadolženostjo, spomladi pa jo je močno prizadela še epidemija koronavirusa in ji občutno zmanjšala prihodke, zlasti od tujih turistov. Pa kljub vsemu ima v svojih trezorjih velikanske količine zlata, namreč 2452 ton. S tem je naša zahodna soseda v svetovnem merilu na visokem četrtem mestu - takoj za ZDA (8134 ton zlata), Nemčijo (3364 ton) in Mednarodnim denarnim skladom (2814 ton). In ker je cena unče (31,1 grama) zlata še vedno visokih 1900 ameriških dolarjev, v začetku avgusta je bila rekordnih skoraj 2100 dolarjev, je na mestu vprašanje, ali naj Italija del svojega zlatega bogastva proda za zmanjšanje državnega dolga.

Kupci državnih obveznic bi zahtevali več

Italija je še tik pred izbruhom epidemije koronavirusa, torej konec minulega leta, imela za 2360 milijard evrov državnih dolgov in bo za odpravljanje posledic epidemije od EU prejela 175 milijard evrov pomoči. A strokovnjaki svarijo, da četudi Italija proda vse svoje zlate rezerve, tudi po visokih cenah, bi prejela okrog 130 milijard evrov, s čimer pa bi lahko svoj dolg zmanjšala le za nekaj več kot pet odstotkov. Poleg tega bo verjetno zgolj letošnje povečanje državnega dolga večje, kakor bi bila kupnina od italijanskih zalog zlata.

Prav tako bi odprodaja italijanskega zlata najbrž imela za posledico, da bi njeni upniki, recimo kupci italijanskih obveznic, za te zahtevali višjo obrestno mero, saj so zaloge zlata vendarle garant poplačila dolga italijanske države. Prav tako je razlog več za neprodajo italijanskega zlata, da se cene te plemenite kovine že dve desetletji bolj ali manj stalno zvišujejo, torej ni rečeno, da kdaj kasneje Italija za svoje zaloge zlata ne bi iztržila več denarja. Pa tudi na strani povpraševanja, recimo različnih centralnih bank, v prihodnje ni videti zmanjšanja.

Z italijansko liro bi bilo lažje

Nekateri še menijo, da prodaja italijanskega zlata ne bi odpravila gospodarskih težav Italije, ki ima vse od uvedbe evra leta 2002 težave z gospodarsko rastjo in rastjo produktivnosti. Prej je lahko Italija lastno valuto devalvirala in s tem rešila svoj izvoz in konkurenčnost, odkar je v Evropski monetarni uniji in ima skupno evropsko valuto evro, pa tega ne more več početi.

Zanimiv je še podatek, da imajo italijanska gospodinjstva v povprečju s 105 tisoč evri neto premoženja dvakrat višji znesek kot recimo avstrijska gospodinjstva, kar pomeni, da bi Italijo lahko označili kot revno državo, a z bogatimi državljani. Podobno velja recimo za Grčijo. To verjetno nakazuje, da je tudi sive ekonomije in dela na črno v takšnih državah precej. Seveda pa italijanska država ne želi povečati davkov, recimo na nepremičnine, ker bi bil ukrep nezaželen pri državljanih, in se raje, zlasti v obdobju nizkih obrestnih mer, dodatno zadolžuje. Še lani so bili poskusi, sicer prejšnje desne vlade, da bi se del zlatih rezerv Italije prodal, a postopek ni bil izveden do konca. Sicer pa je Italija v zadnjega pol stoletja svoje zlate rezerve zmanjšala za 114 ton, leta 1970 je namreč imela 2566 ton zlata. Zanimivo, da je visoko na lestvici z 287 tonami zlata tudi finančno obubožani Libanon.