(KOMENTAR) Konec krvave ljubezni

Ruski predsednik Vladimir Putin je natanko 16 mesecev po začetku svoje nore avanture, neizzvane invazije na Ukrajino, doživel prvi resni upor. A paradoksalno, ni se mu uprl tisti del ruskega ljudstva, ki nasprotuje vojni, temveč njegov donedavni najtesnejši zaveznik in zaupnik Jevgenij Prigožin, vodja paravojaške najemniške vojske, skupine Wagner. Putin se je moral odločiti; v sporu med Prigožinom in armadnim vrhom, ki traja že nekaj mesecev, je stopil na stran obrambnega ministra Sergeja Šojguja in njegovih generalov. Možnosti za kompromis v trikotniku predsednik-armadni vrh-Wagner ni več.

Prigožinova vojska plačancev in osvobojenih zapornikov je bila v zadnjega pol leta udarna pest ruske posebne vojaške operacije v Ukrajini, ki se je od začetnih uspehov po začetku invazije 24. februarja lani spremenila najprej v pozicijsko, zdaj pa za Ruse že obrambno vojno na vzhodu in jugu okupirane države. Wagnerjanci, ki so v prejšnji letih za Kremelj opravljali umazano delo na številnih kriznih žariščih s Sirijo na čelu, so dosegli edini ruski vidnejši uspeh na ukrajinski fronti, osvojitev mesta Bahmut. A Prigožin, nekdanji gostinec s kriminalno preteklostjo, se je čutil spregledanega, odrinjenega, (pre)velik del zmagoslavnega kolača, kandiranega s krvjo, so si lastili v ruskem vojaškem vrhu, ki je vodjo skupine Wagner po eni strani preziral, po drugi pa se ga bal. Domnevni petkov napad ruskih sil na Wagnerjance v enem njihovih taborišč v Ukrajini je sodu izbil dno; v resnici pa je šlo le za vrhunec dolgotrajnega boja za prostor v Putinovi bližini.

Wagnerjevska zasedba mesta Rostov na Donu ter prodor po avtocesti proti tisoč kilometrov oddaljeni Moskvi imata vse elemente začetke državljanske vojne - ki si je Putin v času, ko mu gre v Ukrajini vse narobe, ne more privoščiti. Njegov televizijski nagovor ljudstvu, eden redkih, če ne edini po oznanitvi "posebne vojaške operacije za demilitarizacijo in denacifikacijo" Ukrajine v zgodnjih jutranjih urah 24. februarja lani, je zvenel dramatično in bojevito. Bil je vojna napoved Wagnerjancem, ki so ga tako tudi razumeli. O odprtih spopadih z rusko vojsko še ni uradnih poročil, naj pa bi ruska letala napadala vozila upornikov, ti pa sklatili z neba tri helikopterje in transportno letalo.

Putin govori o vojaškem, državnem uradu. Veliko vprašanje je, kako bodo na dogajanje odreagirali ruski vojaki na terenu, ne tisti z epoletami, ampak oni, ki dolge mesece gledajo, kako zaradi nesposobnosti poveljnikov umirajo njihovi prijatelji. Ki se borijo brez zadostne opreme, menda včasih brez hrane in streliva. Morda bodo v Prigožinu celo videli odrešitelja ...

V Kijevu so lahko samo navdušeni. Medtem ko ukrajinska dolgo pričakovana protiofenziva ne gre prav po načrtih, je ruska notranja vojaška in politična nestabilnost najlepše darilo, ki so ga lahko dobili Ukrajinci. Če Putin, ki se gotovo čuti ogroženega, ne stori kakšne obupne poteze, kot bi bila uporaba taktičnega jedrskega orožja, potem je zmeda v Moskvi za kijevske oblasti priložnost, ki jo morajo izkoristiti.