Sonda ameriške vesoljske agencije Nasa je uspešno pristala na asteroidu Bennu in se pri tem izognila številnim zelo velikim oviram, da bi zbrala vzorce kamnin z njegovega površja, namenjene podrobni analizi na Zemlji. Ekipa vesoljske agencije, ki stoji za projektom Osiris Rex, je ob velikem veselju potrdila, da za zdaj vse kaže na to, da je odvzem vzorcev potekal po načrtih in da se je vesoljsko plovilo že dvignilo s površine asteroida na varno razdaljo.
322 milijonov kilometrov je od Zemlje oddaljen asteroid Bennu
"Ne morem verjeti, da smo to dejansko izpeljali," je povedal vodja znanstvenikov Dante Lauretta z univerze v Arizoni. "Vesoljsko plovilo je storilo vse, kar je bilo načrtovano." Jim Bridenstine iz Nase je vsem izrekel čestitke za opravljeno delo in dodal: "Smo na poti vrnitve največjega vzorca, pripeljanega iz vesolja, po Apollu. Če bo šlo vse po sreči, bodo ta vzorec preučevali znanstveniki za vse prihodnje generacije."
Sonda Osiris Rex je že poslala potrditev stika z Bennujem, oddaljenim več kot 322 milijonov kilometrov od Zemlje. A šele čez nekaj dni bodo znanstveniki zagotovo vedeli, koliko, če sploh, je robotska roka, pritrjena na sondo, zagrabila materiala z zgornje plasti površja, ki se je dvignil in zavrtinčil, potem ko je sonda ob nekajsekundnem stiku z asteroidom iztisnila plin. Takrat bo tudi jasno, ali je štiri metre dolga robotska roka zagrabila dovolj materiala. Če ne, bo potrebna ponovna operacija, načrtovana za 12. januar 2021, če pa je bil uspešen že ta poskus, bo sonda Osiris Rex vzorce pripeljala na Zemljo predvidoma septembra 2023.
Nasa tesno sodeluje tudi z japonsko vesoljsko agencijo, katere sonda, poimenovana Hajabusa 2, naj bi se decembra vrnila na Zemljo s sto miligramov težkim vzorcem s 4,5 milijarde let starega asteroida Ryugu. Vzorce si bosta ameriška in japonska vesoljska agencija tudi izmenjali. Na asteroidu Bennu je sonda Osiris Rex potrebovala štiri ure in pol, da se je iz svoje orbite s hitrostjo 10,2 centimetra na sekundo spustila na površje, pri tem pa je sledila napotkom, ki so jih nadzorniki iz Denverja poslali že vnaprej. Ves postopek je namreč popolnoma avtomatiziran, nič ne poteka v realnem času, saj potuje radijski signal do sonde kar 18 minut. Ker asteroid meri le 510 metrov, je bila njegova gravitacija premajhna, da bi lahko sonda na njem pristala, njegovo površino je tako morala doseči s štiri metre dolgo robotsko roko.
V misiji sodelujoča znanstvenica Heather Enos z univerze v Arizoni je za ta trenutek delala več kot dvanajst let, opisala pa ga je kot "poljubi in odpelji v le nekaj sekundah". Zaradi pandemije je sicer nastala dvomesečna zamuda, a vsi vpleteni se strinjajo, da je najtežji del operacije, ki se je začela leta 2016 z izstrelitvijo 2100 kilogramov težke sonde, uspešno opravljen.
Znanstveniki potrebujejo vsaj 60 gramov drobljivega, z ogljikom bogatega črnega materiala, ki naj bi vseboval gradnike našega sončnega sistema, čeprav se nadejajo, da ga bodo dobili kilogram ali še celo več. Vodja Nasine znanstvene misije Thomas Zurbuchen upa, da bodo s pomočjo misije, vredne skoraj 700 milijonov evrov, izvedeli več o izvoru našega osončja.
