Vladna kriza v Italiji ni presenetljiva novica. V 75 letih od razglasitve republike leta 1946 se je zvrstilo že 65 vlad. V sedanji zakonodajni dobi, ki se je začela leta 2018, je to že druga vlada, ki, kot kaže, odhaja. Z gotovostjo tega še ni mogoče trditi, dokler parlament ne izglasuje nezaupnice ali predsednik vlade Giuseppe Conte formalno ne odstopi, ampak vsi, politiki in novinarji, ocenjujejo, da se je življenjska doba te vlade iztekla. To se dogaja sredi pandemije, na dan, ko je vlada za še dva meseca podaljšala izredno stanje in napoveduje, da bo to trajalo do poletja, dokler ne bodo cepili zadostnega števila prebivalcev, obenem pa dijaki po Italiji protestirajo, ker so šole v številnih deželah še vedno zaprte.
Kot zmeraj gre za denar, za 209 milijard evrov
Neuspela "macronizacija" Italije
Sedanjo krizo je sprožil nekdanji predsednik vlade Matteo Renzi, ki se je s skupino poslancev lani odcepil od Demokratske stranke in ustanovil novo stranko Italia viva (Živa Italija). Javnomnenjske raziskave tej stranki pripisujejo bore tri odstotke glasov, kar je za Renzija, ki je s svojo potezo neuspešno poskusil "macronizacijo" Italije, torej po modelu francoskega predsednika izprazniti Demokratsko stranko, velik poraz. Zato je v zadnjih mesecih napel vse sile pri spodkopavanju Contejeve vlade, ki v senatu nujno potrebuje trudi Renzijeve glasove. To je počenjal predvsem vsebinsko, z zahtevami, ki so volivcem dopadljive, verjetno pa finančno nevzdržne za prezadolženo Italijo. Gre za stari trik vseh opozicij v demokratičnih državah na svetu, ki pa je v sedanjem času, ko je pandemija močno prizadela gospodarstvo, dokaj dopadljiv. Ampak Renzijeva stranka je formalno še del koalicije. Sinoči je Renzi na tiskovni konferenci napovedal odstop ministrov svoje stranke v Contejevi vladi, dejal pa je, da bodo njegovi predstavniki glasovali za ukrepe, ki so na dnevnem redu in so povezani s pandemijo.
Sicer pa si veliki stranki, ki sta hrbtenica vladne koalicije, Demokratska stranka in Gibanje 5 zvezd, v tem času nista kaj prida prizadevali, da bi zaustavili Renzija. To velja tudi za Conteja, ki se, kot kaže, v zadnjem času zelo trudi, da bi si po stari italijanski navadi zagotovil večino v parlamentu s pridobitvijo številnih poslancev, ki vedo, da v primeru predčasnih volitev ne bi bili več izvoljeni.
Premier z novo stranko?
Spomniti velja, da je Conteja za mandatarja predlagalo Gibanje 5 zvezd, čeprav ni poslanec in tudi ne član tega gibanja. Vsekakor velja za predstavnika gibanja, ampak v vrhovih obeh koalicijskih strank se že nekaj časa sprašujejo, kakšna bo njegova prihodnost. V zadnjih dneh se celo širijo govorice, da je potihoma ustanovil lastno stranko, s katero naj bi se predstavil na morebitnih predčasnih ali na kasnejših rednih volitvah, ki so predvidene čez dve leti. Javnomnenjske raziskave sicer kažejo, da v zadnjih mesecih rahlo upada njegova popularnost, je pa še vedno najbolj priljubljen politik v Italiji; že dolgo se ni mogel noben predsednik italijanske vlade ponašati s tolikšno podporo. Na to pa obe veliki koalicijski stranki, Demokratska stranka in Gibanje 5 zvezd, gledata z zaskrbljenostjo, kajti jasno je, da bi Conte glasove pobiral prav med volivci teh dveh strank.
Sedanji trenutek je nedvomno ključnega pomena. V teh dneh italijanska vlada pripravlja načrt, kako bo vložila 209 milijard evrov, ki jih bo prejela iz EU v okviru načrta za novo generacijo (New Generation EU). Vprašanje je, kdo bo upravljal ta sredstva; Conte je želel oblikovati posebno skupino strokovnjakov, ki bi skrbela za izvajanje načrta, vodil pa bi jo sam. Ampak to je veliko denarja in stranke nočejo prepustiti predsedniku vlade, da bi si s temi investicijami zgradil politični kapital, ki bi ga unovčil na prihodnjih volitvah; poleg tega, da pri tolikšnih investicijah običajno tudi nekaj malega ostane. Vprašanje je le, koliko je tega malega in komu ostane …
