Nobenega dvoma ni, da so zadnje napetosti med Srbijo in Kosovom prebudile Italijo in jo prisilile, da se po dolgoletni brezbrižnosti začne ukvarjati z Zahodnim Balkanom. Včerajšnji dan je namreč italijanska vlada namenila posvetu o Zahodnem Balkanu, veliki konferenci z nekaj sto udeleženci, ob prisotnosti dveh ministrov, zunanjega ministra Antonia Tajanija in ministra za odnose s parlamentom Luca Cirianija, ter evropskega komisarja za širitev Oliverja Varhelyja, pa tudi s povezavo iz Rima, od koder je udeležence nagovorila predsednica vlade Giorgia Meloni. Skupni imenovalec teh in drugih posegov je bil podpora širitvi Evropske unije in vključitev držav Zahodnega Balkana v EU.
To je tema, ki je bila poldrugo desetletje na odstavnem pasu ali na mrtvem tiru, kot pač želimo opredeliti dejstvo, da se vse od leta 2008, torej od razglasitve samostojnosti Kosova, v zvezi z Zahodnim Balkanom ni zgodilo praktično nič. Še več, iz evropskih prestolnic so prihajali jasni znaki, da je treba s tem počakati, če ne celo vprašanje odložiti za nedoločen čas. Prizadevanje nekaterih držav, predvsem Slovenije, je bilo ves ta čas sprejeto z nekakšnim tolažilnim nasmeškom, ampak premaknilo se ni nič. Šele ob koncu lanskega leta je Evropska unija prižgala zeleno luč za pristopna pogajanja s Severno Makedonijo in Albanijo, včerajšnja tržaška konferenca pa kaže na premik - vsaj v razmišljanju, če že ne v dejstvih.
Pravzaprav je to odločitev Giorgia Meloni obrazložila z enim samim kratkim stavkom: "Vojna v Ukrajini sili Evropo, da si bolj prizadeva za integracijo Zahodnega Balkana." Srbsko-kosovskih napetosti ni omenjala, njen celotni nagovor je bil usmerjen pozitivno. Govorila je o infrastrukturi, energetiki, podjetništvu, pa varnosti in rasti narodov na Zahodnem Balkanu. Očitno so bile te besede usklajene s komisarjem Varhelyjem, ki je dejal, da je integracija Zahodnega Balkana ena prioritet Evropske unije (kar doslej očitno ni bila) in da bo politična integracija uspešna samo, če jo bosta spremljali tudi družbena in gospodarska integracija. Tudi on je govoril o velikih infrastrukturnih projektih, energetiki, transportu, digitalni ekonomiji, skratka o razvoju. In predsednica zunanjepolitične komisije v senatu Stefania Craxi, hčerka pred leti preminulega predsednika vlade Bettina Craxija in tudi sama nekdaj državna sekretarka v italijanskem zunanjem ministrstvu, je odkrito povedala, da je potrebna strategija za osvoboditev Zahodnega Balkana od finančne odvisnosti od Kitajske. Skratka Evropa se je končno prebudila.
Zanimivo pa je, da med udeleženci ni bilo vidnih predstavnikov držav Zahodnega Balkana; očitno so se tako odločili, da se izognejo polemikam in medsebojnemu obtoževanju, do katerega bi gotovo prišlo. Tajani je sicer napovedal dve podjetniški konferenci, v Srbiji in na Kosovu, srečanje zunanjih ministrov vseh balkanskih držav v Rimu ter srečanje Severne Makedonije, Bolgarije in Romunije v zvezi z 8. evropskim koridorjem; medlo je tudi nakazal možnost posredovanja Italije pri srbsko-kosovskem sporu. Trst, ki so ga vsi izpostavljali, pa je bil za to konferenco očitno izbran tudi z namenom, da rimska vlada podpre sedanjega predsednika Furlanije - Julijske krajine Massimiliana Fedrigo na deželnih volitvah, ki bodo letos spomladi.
Slovenija na to srečanje očitno ni bila povabljena, vsaj njeni najvidnejši predstavniki ne. Le majhen oklepaj je predstavljal projekt EPK Nova Gorica-Gorica, ki ga je omenil minister Tajani, v programu konference, ki se je ves dan nadaljevala v štirih delovnih skupinah, pa sta bila tudi župana obeh mest Rodolfo Ziberna in Samo Turel.
