Papež na tveganem obisku v deželi terorja

Papež Frančišek prične danes verjetno najnevarnejše potovanje v času svojega skoraj osemletnega pontifikata, tridnevni obisk v Iraku, državi, kjer vse od leta 2003 divja bolj ali manj intenzivna državljansko-verska vojna med tamkajšnjimi suniti in šiiti. Irak je razdejan, utrujen, versko in človeško zmaličen od grozot skrajnih terorističnih skupin, kakršni sta bili in sta še Al Kaida in samooklicana Islamska država, povrh vsega pa v zadnjih tednih na udaru epidemije koronavirusa. Toda papež, ki poudarja, da se ne boji smrti, se ne da. To bo njegovo prvo potovanje na tuje v zadnjih 15 mesecih, saj je dejavnosti svetega sedeža pandemija postavila na glavo.

Zdesetkana krščanska skupnost

"Med vas prihajam v miru," je dan pred odhodom naznanil Frančišek, "da bi molil za odpuščanje in pomiritev po letih vojne in terorizma. Rad bi vas spoznal, videl vaše obraze, obiskal vašo državo, davno zibelko kulture." Štiriinosemdesetletni papež namerava v okviru obiska, med katerim bo po vsej državi večinoma z letali prepotoval več kot 1600 kilometrov, izraziti solidarnost s kristjani in preostalimi 40 milijoni Iračanov. Zaradi preganjanja se je število kristjanov v Iraku, eni najstarejših krščanskih skupnosti na svetu, močno zmanjšalo. Medtem ko jih je pred strmoglavljenjem režima Sadama Huseina leta 2003 v tej državi živelo še okoli 1,5 milijona, jih je danes le še 400.000. Polovica med njimi je pripadnikov kaldejske katoliške cerkve in drugih katoličanov, ostali so protestanti, pripadniki armenske pravoslavne cerkve in drugi. Večina kristjanov je živela v severnoiraški pokrajini Ninive, kjer mnogi še vedno govorijo narečje aramejščine, ki velja za jezik Jezusa Kristusa. Toda leta 2014 je nadzor nad tem območjem prevzela Islamska država. Njeni borci so številne tamkajšnje kristjane pobili ali so se morali spreobrniti v islam. Mnogi so sicer zbežali, a se še niso vrnili in se morda nikdar ne bodo.

Obisk velja tudi za simbolno gesto povezovanja z muslimani. Frančišek je odločen zagovornik povezovanja med različnimi verami Leta 2019 je z enim od glavnih predstavnikov sunitov na svetu, imamom Ahmedom al Tajebom, v Abu Dabiju podpisal dokument o dialogu med kristjani in muslimani. Papež upa, da bo z obiskom v Iraku tlakoval pot podpisu podobnega dokumenta s šiiti. V okviru teh prizadevanj se bo v mestu Nadžaf v soboto sešel z visokim šiitskim predstavnikom, ajatolo Alijem al Sistanijem. Sicer bo med drugim danes vodil mašo v Bagdadu, maševal v kurdski metropoli Erbil in mestu Ur na jugu Iraka, ki velja za rojstni kraj preroka Abrahama. V nedeljo bo odpotoval v mesto Mosul, nekdanjo prestolnico Islamske države, ki je bilo med osvobajanjem iraških in ameriških sil skoraj povsem porušeno.

Abrahamovi sinovi

"Papež Frančišek je v osmih letih obiskal več kot štirideset držav. Že bežen pogled nam pove, da gre za nadaljevanje smeri, ki jo je papež nakazal leta 2014 z obiskom Turčije, še prej pa z romanjem v Sveto deželo, današnji Izrael in Palestino. Medverski dialog z muslimani, ki so v verskem smislu naši bratranci, je dosegel vrhunec z obiskom v Združenih arabskih emiratih leta 2019, kjer sta papež in veliki imam Ahmed al Tajeb podpisala skupno izjavo o bratstvu med ljudmi. Tej tematiki je papež posvetil svojo zadnjo encikliko. Tako kristjani kot muslimani smo Abrahamovi sinovi. To dejstvo nas zavezuje, da si prizadevamo za bratstvo in mir," pa ob tem za Večer pojasnjuje dr. Peter Lah, teolog, jezuit, profesor na Fakulteti za družbene vede Papeške univerze Gregoriana v Rimu.

"Irak sodi med države, ki papeža gostijo prvič v moderni zgodovini. Že papež Janez Pavel II. je v sklopu jubilejnega leta 2000 želel obiskati Ur v Iraku, rojstni kraj Abrahama. Prišel je samo do Jeruzalema v Palestini, ki je Abrahamova druga domovina. V Iraku od nekdaj živijo judje, kristjani in muslimani. Vsi so tam doma. Ne samo ena krščanska cerkev, ampak cela vrsta tako katoliških kot pravoslavnih. Ne samo ena oblika islama, ampak obe največji muslimanski skupnosti, šiitska in sunitska. Imamo torej opraviti z izredno raznolikostjo, bogastvom in tudi napetostmi," poudarja Lah. In nadaljuje: "Irak je hkrati država, ki je v preteklem stoletju postala šahovnica interesnih iger zahodnih velesil. Po razpadu turškega cesarstva je bil protektorat Velike Britanije, ki so jo nadomestile Združene države Amerike. Sadam Husein je odstranil proameriško vlado in podobno kot Tito v Jugoslaviji vzpostavil krhko ravnovesje med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Podobno kot Tito je prelil veliko krvi. Danes je država izmučena od dveh vojn z ZDA in notranjih sporov med Arabci, Iranci in Kurdi, med suniti in šiiti. Skupaj jo drži predvsem volja zahodnih velesil.

Na prvi pogled paradoksalno zveni ugotovitev, da so najvišjo ceno za politiko Zahoda plačali prav kristjani. Krščanske skupnosti s tisočletno zgodovino so bile zdesetkane in so na tem, da izginejo. Papež jim prinaša tolažbo in upanje."