V mojih sanjah se mi lasje dvigajo in spuščajo. Vmes jih zanese na eno, potem na drugo stran. Vetrovno je. Smejim se. Lasje na soncu rdečijo, oči so barve morja. Ko se zazrem v nebo, se svetlika. Pravi, da ni še nikoli videl zelenega bliska. Zatem se poljubiva. Čeprav je poljub trenutno kot tempirana bomba. V resnici niso sanje, ampak le dan in pol pred dnevom ena.
Dan ena.
Poglej skozi okno. Naslov romana Evalda Flisarja je prvi stavek, ki se mi porodi tega jutra. Kaj vidiš? Koliko se lahko življenje čez noč spremeni? To sem že izkusila, zato dobro vem, da zelo. Ptiči na terasi počnejo, kar so počeli že včeraj. Nekaj vztrajno jedo med rumenimi rožami. Nekega jutra me je na terasi obiskala dvojica znanih zelenih rimskih papig, ki so menda k nam prišle iz Egipta. Tega jutra letajo le galebi. Široko razprtih, lačnih ust.
Namenim se ven. Hočem videti, kaj se dogaja. Obujem si čevlje, ki so jih ročno izdelali v okolici Neaplja. Na dan novih omejitev želim nositi čevlje norcev.
Bilo mi je osem let in začela se je vojna. Sedaj v nekem trenutku začutim nekaj podobnega.
