Obrazi vojne iz Kijeva in drugih ukrajinski mest so prišli na meje Evropske unije. To niso bili niti tanki niti letala niti vojaki, ki streljajo na vse, kar se premika. Obraz vojne se kaže v neskončnih kolonah avtomobilov, ki se začenjajo v predmestjih Kijeva, Odese, Harkova in Lvova in se po brezpotjih končajo na mejnih prehodih, kjer visijo evropske zastave. Avtomobili se ustavijo, moški objamejo ženske in otroke ter se obrnili nazaj. Za njimi prihaja samo še ruska vojska.

Voda, hrana in topla beseda

Plavolasa punčka z lasmi, spletenimi v kitko, je v pisanih oprijetih hlačah in s srebrno bundo hodila poleg mame. Mama je bila oblečena v običajna vsakodnevna oblačila. Imela je nahrbtnik, ne preveliko potovalko in plastično nakupovalno torbo. Poleg njiju je hodila v rdeči kombinezon romunskih gasilcev oblečeno mlado dekle, ki si je čez ramo obesila mali plišasti nahrbtnik punčke. Eno roko je položila na njeno glavo, z drugo je telefonirala. Vodila jih je k enemu od treh modrih šotorov ob robu ceste, kjer je narodna zaščita začela postavljati sprejemni center za begunce. "Preprečujemo, gasimo, rešujemo," je pisalo na rdečem gasilskem avtomobilu, mimo katerega je hodila punčka. Obe roki je imela zasedeni, ker je v naročju stiskala muco. Živalci je bilo malo tesno, ker jo je punčka tako močno stiskala, vendar se ni premaknila. S široko odprtimi očmi je zrla v svet iz naročja dekletca, ki je z lahkotnim korakom šla v neznano. Bila je sobota zjutraj na mejnem prehodu Siret. Na ukrajinsko-romunski meji.

V dolgih vrstah ob žičnatih ograjah so na zastraženem prehodu na romunski strani stale kolone žensk in otrok, tu pa tam je bil med njimi mladoleten fant. Moških ni bilo. Na ukrajinski strani meje so jih v vojaške uniforme oblečeni uradniki poslali nazaj domov, ker noben od šestnajst let starejši moški ne sme iz države. Morda tisoč žensk in otrok je do desetih zjutraj prišlo skozi žičnate koridorje. V Romuniji jih čakajo šotori in kontejnerji, prostora za pol milijona ljudi, morda milijon.

Sedaj so utrujeni od dolge poti in potrebujejo pomoč. Čakajo jih voda, obleke, hrana v vrečkah, plišaste igračke, higienski vložki, robčki in profesionalna prijaznost pripadnikov romunske civilne zaščite in gasilcev. Kar ob cesti je civilna zaščita postavila improvizirane mize, kjer razdeljujejo, kar ljudje najbolj nujno potrebujejo. Prišli so iz blagostanja velike države, kjer so za prvim vogalom dobili vse, kar so potrebovali. Sedaj jim v rokah ni ostalo nič, tudi avtomobile so pustili na velikih parkiriščih na ukrajinski strani meje.

Na zahod, proti jugu, spet na zahod ...

Niso odšli, ampak so zbežali. "Glej, slabo sem spal, ker so ob štirih zjutraj začeli streljati pod oknom," je po telefonu rekel znanec, ki je noč preživel v prazni hiši v okolici kijevskega osrednjega trga Majdan. "Tukaj so bili prostovoljci po vhodih, ampak potem so Rusi šli gor proti parlamentu, Verhovni Radi. Ne vem, če so jo že zavzeli, ampak prav veliko ljudi je ni moglo braniti. Popoldan je bilo vse prazno. Nikjer nisi videl nikogar. Morda sem zamudil, ker nisem prej šel. Zdi se mi, da se sedaj ne da več nikamor iz mesta."

Tako je bilo videti življenje človeka, ki se je dva dni prej odločal, če bi na večerjo odšel v gruzijsko restavracijo na enem vogalu Majdana ali tatarsko na drugem. Sedaj je imel v vrečki nekaj suhe salame, škatlo topljenega sira in dva litra vode. Ukrajinci do konca niso pričakovali, da bodo Rusi res bombardirali Kijev in zavzemali prestolnico z motoriziranimi enotami iz smeri Belorusije. "Durak, durak, durak," so ponavljali za ruskega predsednika Vladimirja Putina. Bedak, bedak, bedak.

Ko so zaslišali prvo detonacijo na letališču, so vsi skočili v avtomobile. V enem renaultu je na sovoznikovem sedežu sedela babica z oranžno ruto na glavi in začudeno gledala predse. Vozila je gospa in stiskala ustnice. Mož je sedel zadaj z dvema majhnima otrokoma v naročju, dva pa sta sedela na sedežu poleg njega. Tako so zdrveli proti Žitomiru in zahodu. S seboj niso vzeli samo mačk, ampak tudi pse in plišaste igračke. Čez pol kilometra so se skoraj zaleteli v kolono tisočih vozil, ki so odhajala iz mesta. V nekaj urah je bilo na cestah iz Kijeva petdeset tisoč ljudi. Vsi so šli proti Žitomiru in Lvovu na poljski meji. Tja nikoli niso prišli. Ruska vojska je pri Žitomiru presekala avtocesto in preprečila pot naprej. Na sever ni bilo mogoče. Na vzhodu so bili Rusi in tudi tam ceste polne avtomobilov. Še vedno je vozil vlak iz Harkova do Kijeva, vendar od tam naprej ni bilo mogoče nikamor. Kolone so se usmerile proti jugu in Odesi. Tik pred Odeso, kjer se je že izkrcala ruska vojska, so se obrnile levo in potem ponovno na sever proti Žitomiru, kjer so šle spet proti jugu in potem po zavitih cestah na zahod. Pot je bila podobna potovanju po stari cesti iz Ljubljane v Maribor, vendar je trajala 22 ur, na njej so bili vojaški bloki, nekaj tankov, iz teh so gledali moški s puškami v rokah, na nebu pa so letali ruski lovci.

Po enem dnevu vožnje so prišli v Siret, kjer je mejni prehod v Romunijo. Na drugi strani meje je Bukovina. Pred vstopom jih je čakala trinajst kilometrov dolga kolona, ki se je čez dan podaljšala na 33 kilometrov. Tam so vsaj devetnajst ur čakali, da pridejo do prvih ukrajinskih obmejnih uradnikov v vojaških uniformah, ki so moške in od 16 let starejše fante poslali nazaj. Niso imeli izbire. Fantje nazaj v vojsko, družine naprej v begunstvo. Prišli so na meje držav, ki so bile zadnja leta do beguncev sovražno razpoložene. Ti, ki so prišli sedaj, pa niso od daleč. Prišli so iz sosednjega mesta. Na meji jih je zelo veliko in nimajo kam.