(PORTRET TEDNA) Antony Blinken: Raje s kitaro kot z macolo

Po štirih mučno dolgih letih lomastenja Združenih držav Amerike po ustaljenem svetovnem redu, ki sta ga poleg predsednika Donalda Trumpa poosebljala njegova državna sekretarja Rex Tillerson in Mike Pompeo, se ameriška zunanja politika vrača v bolj ustaljene tire. Ob nekdanjem dvakratnem podpredsedniku in dolgoletnem vodji senatnega odbora za zunanje zadeve, zdaj 46. predsedniku ZDA Joeju Bidnu bo imel glavno besedo še en izkušen diplomat: 58-letni Antony Blinken. Tony, kot ga kličejo prijatelji, ne bo imel lahke naloge: ZDA so v Trumpovem mandatu postale nezanesljiv zunanjepolitični partner, tako v mednarodnih organizacijah, kot so Združeni narodi ali Svetovna zdravstvena organizacija ter zveza Nato, kot v bilateralnih odnosih - z zaveznicami in nasprotnicami.

Najprej svet, šele potem Amerika

Kakšna bo prihodnja ameriška politika, je v četrtek zvečer v State Departmentu, torej v zunanjem ministrstvu, jasno nakazal 78-letni predsednik Joe Biden. "Amerika se je vrnila, diplomacija se je vrnila. Obnovili bomo zavezništva," je bil jasen. Pri tem ne gre spregledati določene simbolike; Biden je State Department obiskal le dobra dva tedna po nastopu predsedniškega položaja. Njegov predhodnik Trump je sedež ameriške diplomacije obiskal šele leto dni po nastopu položaja, ko je na položaj državnega sekretarja ZDA prisegel njegov veliki zaveznik Mike Pompeo. "Ščitil vam bom hrbet in pričakujem, da boste tudi vi ščitili hrbet Američanom," je diplomatom dejal Biden.

Toda noben predsednik ne more voditi močne in jasne zunanje politike brez dobrega zunanjega ministra. Zdi se, da ga je Biden v svojem dolgoletnem sodelavcu Blinknu brez težav našel. Obema je skupno predvsem eno: Trumpovo filozofijo Najprej Amerika je zamenjala v minulih desetletjih dobro znana ameriška nagnjenost k multilateralizmu. "Svet potrebuje ameriško vodstvo, saj lažje rešuje probleme, če so ZDA prisotne. Amerika ima še vedno največ zmogljivosti za mobilizacijo drugih držav za skupno dobro," je dejal Blinken ob svojem krstnem nastopu po senatni potrditvi na mesto državnega sekretarja, kot v ZDA imenujejo ministra za zunanje zadeve. "Svet želi videti, ali lahko pozdravimo našo državo. Želi videti, ali lahko vodimo z zgledom in ali bomo dali pomen diplomaciji z zavezniki in partnerji pri soočanju z izzivi, kot so pandemija, podnebne spremembe, gospodarska kriza, grožnje demokracijam, boj za rasno pravičnost in nevarnost, ki jo za nas, zaveznike in globalno stabilnost predstavljajo tekmeci in nasprotniki."

Prioritete naveze Biden-Blinken v mednarodni politiki so jasne. Vse močnejša Kitajska, tradicionalno neugodna Rusija, vrnitev (a ne brezpogojna) k iranskemu jedrskemu sporazumu. Prav zanimivo bo videti, kako se bo karierni diplomat Blinken kosal z morda najbolj izkušenima zunanjima ministroma na svetu: ruskim Sergejem Lavrovom, ki vodi diplomacijo že 16 let, in iranskim Džavadom Zarifom, ki to počne osem let. Kitajski zunanji minister Wang Yi je pri tem manj popisan list, v državi, proti kateri se prioritetno obrača ameriški zunanjepolitični, gospodarski in vojaški fokus, je nesporna prva in edina violina predsednik Xi Jinping.

Četrt stoletja v službi države

Diplomacija je bila Antonyju Blinknu sicer skoraj dobesedno položena v zibelko. Njegov oče Donald je bil nekdaj ameriški veleposlanik na Madžarskem, stric Alan veleposlanik v Belgiji. Pri devetih letih se je Tony z mamo Judith in očimom, odvetnikom Samuelom Pisarjem, preselil v Pariz. Prav očim je v mnogočem zaznamoval njegovo osebnost; bil je edini od 900 učencev neke osnovne šole na Poljskem, ki je med drugo svetovno vojno preživel holokavst. Ko so ga v gozdu našli ameriški vojaki in ga dvignili v svoj tank, naj bi bil povedal edine besede, ki jih je znal v angleščini: "Bog blagoslovi Ameriko."

Blinknov življenjepis se bere kot briljantna zgodba o uspehu. V Parizu je obiskoval elitno šolo Jeannine Manuel, po vrnitvi v ZDA pa je najprej doštudiral sociologijo na Harvardu in potem še doktoriral iz prava na univerzi Columbia v New Yorku. Toda pravniška pot je bila kratka, hitro ga je pritegnila politika. Začel je že leta 1994, v času predsedovanja Billa Clintona, kot član ekipe v Svetu za nacionalno varnost, kjer se je hitro vzpenjal po karierni lestvici. Ko je leta 2001 prišel v Belo hišo republikanec George W. Bush, je 39-letni Blinken v senatnem odboru za zunanje zadeve začel sodelovati s predsednikom odbora Joejem Bidnom. Njuni poti se odtlej praktično nista ločili; najprej sta skupaj trasirala Bidnovo pot proti demokratski nominaciji za predsedniške volitve leta 2008, ko pa je nominacijo (in kasneje volitve) dobil Barack Obama in Bidna izbral za podpredsednika, je slednji enega svojih najtesnejših sodelavcev odpeljal v Belo hišo. Blinken je bil v Obamovi administraciji v prvem mandatu (2009-2013) podpredsednikov svetovalec za nacionalno varnost, v drugem pa namestnik zunanjega ministra Johna Kerryja, sedanjega posebnega predsednikovega odposlanca za podnebno politiko.

Prva kitara v Koaliciji voljnih

Edino področje, kjer se zdi, da bi lahko imela predsednik Biden in njegov zunanji minister različne poglede, je ameriški vojaški angažma v morebitnih prihodnjih svetovnih konfliktih. Za razliko od precej pacifističnega Bidna je v tem pogledu Blinken nekoliko bolj militanten, kar mnogi pripisujejo kruti življenjski poti njegovega očima. Podprl je invazijo na Irak leta 2003, v Obamovih časih pa obžaloval, da so se ZDA le omejeno angažirale v vojni v Siriji, kjer, kot je večkrat poudaril Blinken, predsednik Bašar Al Asad ubija lastni narod. "Zamudili smo priložnost, da bi preprečili strahotno morijo," je dejal v intervjuju za televizijsko mrežo CBS maja 2019. "To je nekaj, kar me bo spremljalo do konca življenja."

O zasebnem življenju novega zunanjega ministra ni znanega prav veliko. Poročen je z devet let mlajšo Evan, ki jo je spoznal v politiki, in imata dva mladoletna otroka. Ker je on židovske, ona pa katoliške vere, sta se leta 2002 poročila tako pred rabinom kot pred župnikom. Dosti več pa je znano o Blinknovih hobijih: rad igra evropski nogomet, še raje pa prime za kitaro. Sam je povedal, da najpogosteje igra rock in blues, ker ni dovolj dober za bluegrass. Ne igra samo sam, temveč tudi v skupini z imenom Coalition of the Willing. Koalicija voljnih. To je bila združba držav, ki je leta 2003 podprla invazijo na Irak - med njimi se je po podpisu Vilenske izjave tedaj znašla tudi Slovenija.

Če je veljalo, da je njegov predhodnik Mike Pompeo zunanjo politiko ZDA urejal z macolo, bo očitno Blinken igral na druge strune. Diplomatske. To svet pričakuje in si tudi želi.