Predsednica katalonskega parlamenta Laura Borràs: "Imamo opravka z vlado, ki ji primanjkuje demokracije"

V katalonski politiki je prevladala opcija, ki se zavzema za nadaljevanje procesa osamosvajanja in v pogajanjih z Madridom, začetih minuli teden, ne vidi prave rešitve za prihodnost Katalonije. Ta opcija, stranka Junts, ki jo vodi odstavljeni predsednik Carles Puigdemont iz izgnanstva v Bruslju, je na zadnjih deželnih volitvah dobila poslanca manj kot stranka katalonske republikanske levice ERC, kateri je po ustaljeni praksi pripadel predsednik vlade, medtem ko se je moral Junts zadovoljiti s predsedstvom parlamenta. To mesto zaseda Laura Borràs, filologinja, ki je bila pred nekaj leti ministrica za kulturo v deželni vladi, nato poslanka v španskem parlamentu. Kot predsednica parlamenta vodi svojo pot, mestoma v bolj ali manj odkriti polemiki z vlado, ki jo vodi predstavnik ERC Pere Aragones.

Letos ste se odločili, da častno kolajno ob državnem prazniku 11. septembra simbolno namenite vsem, ki so trpeli zaradi represije države po referendumu leta 2017. Zakaj takšna odločitev?

"To ni bila lahka izbira, tudi ni bila mirna. Represija ni uperjena samo proti tistim, ki so organizirali referendum, ampak zajema široko družbo, zadeva popolnoma neznane ljudi, ki nimajo nobene institucionalne vloge in niso vključeni v nobeno stranko, ampak so šli na ulice branit tisto, kar smo mi naredili 1. oktobra 2017, ali demonstrirat proti razsodbi, s katero je sodišče obsodilo vso našo vlado. Kljub temu se še najdejo ljudje, ki trdijo, da represije ni bilo. Naša izbira je bila težka, ampak nujna. Pomislite, da represija zadeva od 3500 do 4500 ljudi. Nujno je bilo, da jim podelimo priznanje, njim in tistim, ki jih branijo na sodiščih. Seveda gre za simbolno priznanje, eno kolajno, ki smo jo izročili katalonskemu zgodovinskemu muzeju, da ostane vidni znak priznanja tistim, ki jih je prizadela represija."

Nihče ne trdi, da je pot v neodvisnost lahka

Videti je, kot da bi bila enostranska odločitev o neodvisnosti pozabljena, da ne bi obstajala več.

"Res je, deklaracija o neodvisnosti, ki jo je ta parlament izglasoval 27. oktobra 2017, se ne izvaja niti je nihče ne zagovarja in videti je, kot da bi bila pozabljena."

Kdaj je prišlo do preloma?

"Decembra 2017 so stranke neodvisnosti zmagale na volitvah, ki jih je razpisala madridska vlada, ko je nezakonito razpustila prejšnji parlament in odstavila vlado. Ta zmaga je bila zelo pomembna. Mi smo želeli, da se vlada, ki je bila odstavljena, vrne na svoje mesto, in to bi moral parlament narediti 30. januarja 2018. Moj predhodnik in njegova politična stranka pa nista hotela ponovno izvoliti Carlesa Puigdemonta za predsednika katalonske vlade."

Je bila to točka preloma v odnosih med strankama ERC in Junts?

"Verjetno je šlo za razčiščenje glede tega, kar oni želijo oziroma česar ne želijo. Skratka, želeli so spremeniti dotedanjo politiko."

Ampak zdaj sedite skupaj v vladi. Kako to lahko počnete?

"Po tistem dogodku smo že oblikovali skupno vlado, kajti to je bil rezultat volitev, in mislim, da se nismo smeli izneveriti odločitvam volivcev. Bilo je še nekaj opcij. Imeli smo koalicijsko vlado in vedeli smo, kar je bilo takrat potrebno, kako sestaviti vlado in prevzeti posle, ki si jih je v tistem obdobju prisvojil Madrid. Zdaj smo sestavili to vlado in videli bomo, kaj se bo dogajalo v prihodnjih letih."

Ali imate še katere aktivnosti, ki bi jih lahko povezali z gibanjem neodvisnosti?

"Stranke neodvisnosti imajo večino v parlamentu. Moramo se premikati v smeri neodvisnosti, kajti ljudje so za to glasovali."

V redu, ampak nič ne ne dogaja v teh smeri ...

"Nekaj bi se moralo dogajati, kajti ljudje to pričakujejo. Seveda nihče ne trdi, da je pot v neodvisnost lahka, še zlasti, ker na nasprotni strani nimaš demokratične države. Radi bi imeli opravka s Kanado ali z Združenim kraljestvom, ki dovoljujeta ljudem, da se po demokratični poti odločajo o svoji prihodnosti. Ampak mi imamo špansko vlado, ki je ob 1. oktobru, potem ko smo se mi poskusili pogajati o prihodnosti, poslala na ulice policijo, ki je pretepala ljudi. Imamo torej opravka z vlado, ki ji primanjkuje demokracije, imeli smo ljudi v zaporu, še vedno imamo ljudi v izgnanstvu in represija stalno narašča. Tu mi ne vidimo rešitve. V demokraciji se taka vprašanja rešujejo z volitvami."

Medtem pa se Madrid o ničemer ne pogaja in še huje pritiska. Vtis imam, da je katalonska vlada zelo šibka in je nesposobna resne konfrontacije z Madridom.

"Strinjam se. Zelo težko mi je, da moram to priznati. Mislim, da ne bi smeli živeti v tem zamrznjenem stanju dve leti, ker izgubljamo. Pogajate se lahko samo, če imate za to dovolj moči. Imamo parlament, v katerem imamo največjo moč doslej, ampak če imate tako moč in se odločite, da pustite vse ob strani in sprejmete vse, kar hoče španska vlada, potem ste se sami ošibili. S to strategijo ne soglašam. Vendar pa ostaja dejstvo, da je rezultat volitev pokazal, da ni ene same strategije, ki bi jo volivci zares podprli. Skupno imajo stranke neodvisnosti 74 poslancev, ampak če se te stranke ne dogovorijo za skupno strategijo, dejansko izgubljajo in španska vlada se s tem okoristi."

Pogajanja so samo kupovanje časa

Vaša vloga predsednice parlamenta je seveda nevtralna, ampak kljub temu me zanima vaše mnenje o odnosih med ERC in Junts, stranko, kateri pripadate.

"Reči moram, da smo se s sestavo nove vlade želeli predvsem podrediti izbiri volivcev. Ljudje niso izbrali nobene od naših dveh strategij; ljudje so rekli, da moramo sodelovati, in to smo naredili. Gre torej za odnose med strankama, ki imata skupni končni cilj, to je neodvisnost Katalonije, ne soglašamo pa z načinom, kako se naša vlada odziva na stališča španske vlade. Mi španski vladi ne zaupamo, prepričani smo, da laže in nima nobene volje, da bi se kakorkoli pogajala s katalonsko vlado. Madrid noče rešiti političnega problema, od nas zahteva, da opustimo zamisel o neodvisnosti. Kot sami vidite, se represija nadaljuje, ampak mi se ne nameravamo vdati."

Vtis imam, da so ljudje zelo jezni.

"Veliko je takih. Ne razumejo, zakaj moramo dve leti čakati na dialog, ki ga ni. Ampak dejstvo je, da so ljudje za to volili, in moramo spoštovati rezultat volitev. Če bi se ljudje odločneje izrekli za opcijo, ki se je zavzemala za nadaljevanje unilateralne poti v samostojnost, ne bi bili, kjer pač smo. Ampak ERC je imela drugačno stališče. Eden od njihovih poslancev je celo izjavil, da bi glasoval proti, če bi prišlo do novega referenduma o osamosvojitvi."

Španska in katalonska vlada sta si vzeli dve leti za pogajanja. Ali mislite, da se bo kaj zgodilo?

"Nikoli nisem verjela v ta pogajanja. To je samo puhlica, je kupovanje časa. Videli smo skupino ljudi, ki je vstopila v sobo brez dokumentov, brez uradnih stališč, in o tem nekateri govorijo, kot da so pogajanja zares v teku. Ne obstajajo. To koristi samo socialističnemu predsedniku španske vlade Pedru Sànchezu. Ni naša naloga, da omogočimo temu predsedniku, da zmaga na španskih volitvah, ki bodo čez dve leti."

Ampak alternativa je ljudska stranka PP v povezavi s skrajno desničarsko Vox.

"No, alternativa je, kar bodo ljudje odločili."

To je samo teorija.

"Ne, to je dejstvo. Tudi v Kataloniji imamo Vox, ki je doslej ni nikoli bilo. To se dogaja tudi drugje v Evropi in je zelo zaskrbljujoče. Zato je razmišljanje, da so eni boljši, zavajajoče. Z vidika Katalonije je ta vlada enaka prejšnji in dela na isti način. Celo podpredsednik sedanje španske vlade je pohvalil velik čut stranke Vox za državo, ko je vprašanje naneslo na Katalonijo. Kje je torej razlika? Teoretično morda obstaja, ampak kar zadeva Katalonijo, imajo enake poglede."

Dve leti bosta minili. In potem? Ali imate v Kataloniji strategijo?

"Da, seveda jo imamo. Vedno smo jo imeli, na volitve smo šli z jasno strategijo in ljudje so odločili, da dodelijo poslanca več opciji z drugačno strategijo."

Vprašanje se je nanašalo na strategijo celotnega gibanja neodvisnosti.

"Seveda, to je problem, kolektivne strategije v tem trenutku ni, imamo politične stranke z različnimi strategijami. ERC ima dialog s Španijo, mi trdimo, da se ne bo zgodilo nič. Ne poznamo dokumentov, ne vemo za datume in občutek imamo, da se država o ničemer noče resno pogajati s Katalonijo. Potrebujemo skupno strategijo, ne samo politične stranke, tudi civilna družba.