Prekletstvo šumnikov za zamejce

Presenečenj nikoli ne manjka. V Italiji je treba vozniško dovoljenje obnavljati; v mladih letih velja deset let, kasneje pet, po 70. letu starosti samo tri leta. Vsakokrat je treba opraviti še zdravniški pregled: predvsem vid, sluh in mobilnost, pa tudi kronične bolezni, ki bi voznika lahko ovirale pri vožnji. Vsega tega smo v Italiji navajeni in spada v rutino. Dejstvo pa je, da pripadniki slovenske manjšine, katerih imena vsebujejo šumnike, niso imeli pravice do objave pravilnega imena oziroma priimka. Š je tako postal S, Č je postal C in Ž je postal Z.

Že nekaj let je tekla kampanja, da bi odpravili to pomanjkljivost, ki poleg vozniškega dovoljenja zadeva tudi nekatere druge dokumente. Predstavniki manjšine so vprašanje pred časom, še med prejšnjo vlado, izpostavili na srečanju na notranjem ministrstvu in opozorili, da sta pravilno ime in priimek temeljni človekovi pravici. Tako je pred kratkim prispelo sporočilo, da je vprašanje rešeno in da so zagotovili ustrezno tehnologijo, da lahko izdajajo dokumente s pravilno izpisanim imenom in priimkom. Temu pa je sledila hladna prha.

Deset do petnajst dni več

Državljan, pripadnik manjšine, je postopek za obnovitev vozniškega dovoljenja opravil na tržaškem sedežu italijanskega avtomobilskega kluba ACI, ki je pooblaščen za izdajo teh dokumentov. ACI za obnovitev dovoljenja zahteva 95 evrov, državljanu, ki je zahteval izpis osebnih podatkov s šumniki, pa so zaračunali 150 evrov in ga opozorili, da bo moral na dovoljenje čakati od 10 do 15 dni več kot sicer čakajo drugi prosilci.

Ta dogodek je izzval veliko razburjenje. Slovenska senatorka Tatjana Rojc je vložila parlamentarno vprašanje, slovenski mediji so se o tem razpisali in pripadniki manjšine so dogodek ocenili kot novo diskriminacijo. Nekako nerazumljivo je, zakaj morajo tisti, ki imajo v imenu ali priimku šumnik, plačati več, saj gre za temeljno pravico. Za zdaj še ni znano, kaj se je zgodilo. Pristojni minister še ni odgovoril senatorki, v manjšini pa spet opozarjajo na razlikovanje.

Vendar je na mestu previdnost pri pripisovanju tega dogodka politični volji. Verjetno gre za običajno malomarnost; podjetje, ki izdeluje vozniška dovoljenja, ki so v Italiji podobna kreditnim karticam, je verjetno imelo nekaj dodatnih stroškov pri nabavi ustrezne tehnologije in za to bremeni končne porabnike, torej državljane. Zakon pa določa, da mora država zagotoviti pripadnikom manjšine uživanje temeljnih pravic, torej brez dodatnih stroškov tudi lastno ime na uradnih dokumentih.

Fašizem še ni mrtev

To pa seveda ne pomeni, da je sedanja desno usmerjena vlada nevtralna glede tematik, ki so lastne fašističnemu pojmovanju preteklosti in sedanjosti. Kot na tekočem traku se vrstijo dogodki, ki spominjajo na to preteklost. Tako je vodja parlamentarne skupine stranke Bratje Italije, ki jo, kot znano, vodi premierka Giorgia Meloni, vložil zakon, ki predvideva do tisoč evrov kazni za javne uprave, ki bi kakorkoli uporabljale tujke namesto italijanskih izrazov. Je pa v sami vladi veliko angleščine, vključno z ministrstvom, pristojnim za "Made in Italy". Gre torej za izziv, kajti jasno je, da tak zakon ne bo nikoli sprejet; je pa dejstvo, da je podoben zakon uvedel prav Benito Mussolini, le da je bilo takrat tujk veliko manj.

Drugi primer, veliko hujši, zadeva predsednika senata. Ignazio Benito La Russa, ki je tudi predsednik stranke Bratje Italije, torej stranke premierke Melonijeve, je namreč žaljivo spregovoril o partizanih, ki so leta 1944 napadli vojaški vod SS udarne skupine v rimski ulici Rasella. Ubitih je bilo 33 nemških vojakov, Nemci pa so se maščevali z ustrelitvijo 335 talcev v Ardeatinskih jamah, ki so danes eden najpomembnejših krajev spomina na nacistična grozodejstva v Italiji. La Russa je namreč izjavil, da so partizani pobili godbo upokojencev, po polemikah se je popravil in dejal, da je šlo za naciste, in pripomnil, da je bilo to samoumevno. V resnici pa je šlo za udarno nacistično enoto, ki je med drugim izvajala pogrome nad Judi.

Premierka Melonijeva o vsem tem molči. Očitno želi ohraniti podobo zmerne političarke, ki si jo je ustvarila v teh prvih mesecih vladanja, svojim sodelavcem pa ne preprečuje, da bi na vse načine poskušali ovrednotiti Mussolinija (njegov kip ima La Russa v spalnici) in njegovo početje. Za zdaj ji to uspeva, ker so jo evropski voditelji nekako sprejeli kot resno in zanesljivo sogovornico, vprašanje pa je, kako dolgo bo to trajalo, če se bodo taki izpadi njenih soborcev nadaljevali.