Vojislav Bercko
Po nedvoumnem (že tretjem) opozorilu ameriškega predsednika Joeja Bidna, da bodo ZDA v primeru kitajske invazije branile Tajvan, je to na nekoliko bolj diplomatski način ponovil še zunanji minister. V dolgo pričakovanem govoru o stanju v pacifiški regiji oziroma odnosu ZDA do Kitajske je azijskega tigra označil za največji dolgoročni izziv trenutnemu svetovnemu redu.
V Washingtonu Kitajski priznavajo status velike sile in si ne želijo nove hladne vojne
"Tudi v času nadaljevanja Putinove vojne se osredotočamo na najresnejši dolgoročni izziv mednarodnemu redu, in to je Ljudska republika Kitajska. Gre za edino državo, ki ima namen preoblikovati svetovni red in to lahko tudi stori zaradi vse večje gospodarske, diplomatske, vojaške in tehnološke moči," je dejal Blinken. Kitajska je po njegovih besedah največja rivalka ZDA v zunanji politiki in Bidnova vlada je zato že v samem začetku ubrala odločne tone do Pekinga. Washington tako na primer pod Bidnom ni odpravil visokih carin na uvoz iz Kitajske, ki jih je uvedla prejšnja vlada Donalda Trumpa, čeprav bi to malce ublažilo posledice visoke inflacije v ZDA. A Kitajska je obenem tudi ključna za reševanje globalnih problemov, kot so podnebne spremembe in pandemije, in igra ključno vlogo v svetovni ekonomiji. Zato ni druge izbire, kot da se ZDA z njo ukvarjajo in obratno, pri čemer gre za enega najbolj kompleksnih in pomembnih odnosov na svetu.
Kitajsko osvajanje Tihega oceana
Kitajska si prizadeva za krepitev varnostnega in gospodarskega sodelovanja z otoškimi državami v južnem Pacifiku. Peking želi v skladu z načrti, ki so pricurljali v javnost, v petih letih skleniti varnostne in trgovinske sporazume z desetimi majhnimi otoškimi državami v Tihem oceanu. Kitajska bi jim ponudila milijone dolarjev pomoči, možnost sklenitve sporazuma o prosti trgovini in s tem dostop do donosnega kitajskega trga. Kitajski pa bi ti dogovori ponudili možnosti usposabljanja lokalne policije, sodelovanja pri lokalni kibernetski varnosti, širjenja političnih vezi, izvajanja občutljivega pomorskega kartiranja in boljšega dostopa do naravnih virov.
Osnutek predloga je Kitajska že poslala vladam držav v regiji pred srečanjem zunanjih ministrov, ki bo 30. maja na Fidžiju
Blinken je sicer ponovil, da ZDA vodijo politiko ene Kitajske, kar pomeni, da ne podpirajo uradne neodvisnosti Tajvana. ZDA so do predsednika Richarda Nixona kot Kitajsko priznavale Tajvan in ne komunistične velesile s prestolnico Peking. Nixon je želel poglobiti razkol med komunističnima velikanoma Sovjetsko zvezo in Kitajsko, zato je spremenil politiko. Toda ZDA so vedno nasprotovale morebitnemu vojaškemu napadu Kitajske na Tajvan in Blinken je dejal, da bo Washington ostal zavezan zakonu o odnosih s Tajvanom, ki predvideva vojaško pomoč za obrambo pred agresijo Pekinga. Ameriška politika se ni spremenila, Bidnova jasna napoved vojaške pomoči pa je bila sporočilo Pekingu, naj se ne spusti v podobno pustolovščino, kot si jo je privoščila Rusija v Ukrajini, ker se bo moral soočiti z ZDA. Blinknova razlaga ameriške politike do Kitajske pomeni, da bosta državi tekmovali še naprej, ZDA pa obenem Kitajski priznavajo status velike sile in si ne želijo nove hladne vojne, kakršna je bila tista s Sovjetsko zvezo. Morebitno Kitajsko preurejanje svetovnega reda bi bilo sicer po besedah Blinkna za demokratične države porazno, saj bi svet potisnilo stran od univerzalnih vrednot, kot so mednarodno pravo, demokracija in človekove pravice.
Na odgovor iz Pekinga ni bilo treba dolgo čakati. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Wang Wenbin je na Blinknove izjave odgovoril z ostrimi besedami. Očital mu je, da "širi lažne informacije, pretirava s kitajsko grožnjo, se vmešava v notranje zadeve Kitajske ter blati kitajske domače in zunanje politike". Dodal je še, da Kitajska odločno nasprotuje govoru, ki da odraža namero Washingtona, da zajezi razvoj Kitajske ter ohrani hegemonijo in moč ZDA.
