(REPORTAŽA) Kraj, kjer si hišo lahko kupite že za 13 centov

Sta prišla kupit hišo? Malo pozna sta. Bi morala priti prej, ko je bila izbira še velika," naju z nasmeškom na obrazu ogovori starejša gospa, ko v začetku tedna s fotoreporterjem izstopiva iz avta v centru Legrada. Kraja z okoli 1000 dušami, ki je hkrati središče istoimenske občine s sedmimi vasmi in zaselki na severu Hrvaške. Od Lendave je oddaljen 62 kilometrov in od Varaždina 41.

V centru, ki ga na eni strani tvorijo trgovina, banka, lekarna in eden od skupno dveh lokalov v kraju, na drugi pa park s cerkvijo in zapuščeno zgradbo nekdanje osnovne šole, je v julijskem dopoldnevu mogoče srečati le starejše. "Z možem sva sama, tudi moja otroka sta se odselila. Hčerka v Nemčijo, sin v Koprivnico, ker tukaj nista videla perspektive. Drugi mladi, kolikor jih je še sploh ostalo, delajo," pove 72-letna upokojenka Ruža, ki je prišla po opravkih v banko.

Za Legrad so zlati časi minili že pred dobrim stoletjem, z razpadom Avstro-Ogrske. V tem času in kar s tremi močnejšimi izseljenskimi vali najprej v 60. letih, nato po razpadu Jugoslavije v 90. letih prejšnjega stoletja in po letu 2013, ko je Hrvaške postala članica EU, se je število prebivalstva več kot prepolovilo. Ocena je, da jih v občini živi še okoli 2100, natančno številko bo pokazal letošnji popis prebivalstva. "Dejstvo je, da je mladih in s tem tudi otrok iz leta v leto vse manj," pove mladi župan Legrada Ivan Sabolić (SDP), ki se je odločil, da bo temu naredil konec. Domislil se je ideje, zaradi katere to malo občino zdaj poznajo po svetu. In pri tem zanika, da bi navdih dobil pri Italijanih, ki so v zapuščene vasice začeli vabiti z denarnimi spodbudami in nizkimi najemninami.

Mirno, a ne dolgočasno

V začetku preteklega leta je objavil oglas, ki se je glasil: "Kdor želi živeti v Podravini, na meji z Međimurjem, šteje manj kot 40 let, ima delo in nima kazenske kartoteke, je dobrodošel pri nas. Hiša ga bo stala eno kuno, ob tem pa lahko računa na dodatne finančne spodbude in mirno življenje na vasi. Mirno, a ne dolgočasno."

V ponudbo so dali 19 nepremičnin v občinski lasti. Med njimi je bilo nekaj zgolj zazidalnih zemljišč, saj so se objekti na njih zaradi dotrajanosti podrli že sami od sebe, nekaj pa je bilo tudi hiš. Nekatere v boljšem stanju, večina pa v tako slabem, da niso primerne niti za obnovo in jih bodo morali novi lastniki podreti in na njihovem mestu zgraditi novo.

"Na Hrvaškem mesta in občine podedujejo nepremičnine, ki nimajo dedičev ali se jim ti zaradi dolgov, ki jih je ustvaril v življenju pokojnik, odpovejo. In tako je občina prišla do teh nepremičnin. Ki pa predstavljajo velik strošek, saj moramo plačevati pavšal za vodo in elektriko ter skrbeti za urejeno okolico, zato smo se, v želji, da bi se teh stroškov rešili, hkrati pa v našo občino dobili več mladih prebivalcev in s tem delovno silo, ki jo v naši okolici nenehno iščejo, odločili za to potezo." Uspešno. V tem času so uspeli za kuno oziroma za trinajst centov prodati 17 nepremičnin.

"Nimava kaj več razmišljati"

Eno od njih sta kupila Klaudija in Danijel Varović. "Že nekaj časa sva se pogovarjala, da bi kupila nepremičnino, saj smo do sedaj živeli kot podnajemniki. Ko mi je oče omenil, da se v Legradu prodajajo hiše za eno kuno, sem si rekel, da nimava več kaj razmišljati," pove Daniel Varović, ki sicer prihaja iz 13 kilometrov oddaljenega kraja Drnje, medtem ko je Klaudija domačinka.

Čeprav mu je marsikdo očital, v kako dobrem stanju je kupil hišo, Daniel, ki nas pričaka na dvorišču svoje nove nepremičnine – da rešuješ svoj stanovanjski problem, je bil še eden od pogojev na razpisu –, to odločno zanika. In na telefonu pokaže, kakšna je bila notranjost hiše pred ureditvijo. "V celoti smo morali zamenjati vodovodno in električno napeljavo, na novo poravnati stene, postaviti kamin, s katerim bomo ogrevali, zamenjati okna. Vsa gradbena dela, tudi ploščice in laminat sva položila sama, sva opravila z očetom, ki je zidar. To, kar je dograjeno, je kopalnica," pove in pokaže na novo zgrajen del hiše, ki je že na prvi pogled močno dotrajana. V zidu, ki gleda na cesto, so celo jasno vidne razpoke. "Od oktobra lani, ko smo hišo kupili, pa vse do marca letos sva z očetom tukaj preživela vse proste ure. V obnovo hiše, ki je bila, ko smo stopili na dvorišče, obrasla z visoko travo, sem doslej vložil 7000 evrov, a če z očetom ne bi opravila vsega tega dela, bi mojstrom moral odšteti še enkrat toliko." Zdaj bo družina, ki se je pred tremi meseci povečala še za enega člana in je tako štiričlanska, morala zamenjati še streho. Na dvorišču pa tudi že čakajo zidaki, s katerimi bodo dogradili še eno otroško sobo in uredili teraso, ki je še v povsem surovem stanju. Ob hiši, ki stoji na približno 1500 kvadratnih metrov velikem zemljišču, sta še dva objekta in enega bosta preuredila v garažo. "Dodatna občinska vzpodbuda v višini 3500 evrov za adaptacijo bo prišla še kako prav," pravi Danijel, ki nedaleč stran v zasebnem podjetju dela kot varilec. "Pred tem sem delal kot varilec tudi v Italiji in Sloveniji, a zdaj imam zelo dobro službo, mesečno zaslužim do 1200 evrov, kar je za tukajšnje razmere dobra plača, zato mi ne bo treba več s trebuhom za kruhom," pojasni in še doda, da je družina presrečna, da ima končno svoj dom. "Tukaj smo zadovoljni, nikamor ne gremo," pravi, zato ga tudi občinski pogoj, da ne smejo hiše prodati naslednjih petnajst let, ne obremenjuje. Veselijo pa se tudi novih sosedov. Le dve hiši naprej je od občine propadajočo hišo kupila mlada domačinka, a Daniel meni, da je hiša v tako slabem stanju, da jo bo treba povsem porušiti in zgraditi novo. Zemljišče čez cesto je kupil mlajši moški, ki sicer prihaja iz ene od sosednjih vasi. "Sploh ne vem, kje je tu stala hiša, tam vidite le še vhod v klet," pokaže Daniel z roko proti vhodu, ki je vkopan v zemljo.

Še bo zemljišč in hiš za kuno

Tudi sicer sprehod po kraju pokaže, da je veliko hiš močno dotrajanih. Le tu in tam je mogoče zaslediti novogradnjo. V ponudbi pa ima občina le še eno hišo in zemljišče, a je župan prepričan, da bodo tudi v prihodnjih letih imeli na voljo hiše ali zemljišča za eno kuno.

Na vprašanje, kako se občini finančno obnese takšna prodaja nepremičnin – hiše do 100 kvadratnih metrov, v katere je mogoča takojšnja vselitev, se v tem delu prodajajo med 20.000 in 25.000 evri, medtem ko naj bi bilo treba v te za eno kuno po občinskih ocenah vložiti med 10.000 in 15.000 evri –, župan odgovarja, da računajo, da se jim bo prodaja obrestovala preko vrnjenega davka na dohodek. "Ta je naš glavni proračunski prihodek že zdaj, od tri in pol milijona kun, kolikor je velik proračun, dva milijona kun predstavljajo prihodki od davka na dohodek. In tudi zdaj računamo, da nam bodo lastniki novih nepremičnin v petnajstih letih, kolikor morajo ostati v kraju, to povrnili."

In pojasni: "Čeprav v severnem delu države sodimo v najmanj razvito županijo – Koprivniško-križevska županija, ki je sicer v državi po višini BDP-ja na prebivalca v zlati sredini –, je v naši občini brezposelnost med najnižjimi v državi. Giblje se med tremi in štirimi odstotki, kar pomeni, da so zaposleni vsi, ki so za to sposobni in želijo delati." Legrad leži blizu velikih gospodarskih centrov, kot so Ludbreg, Prelog in Koprivnica, kjer je močna prehrambna, metalurška, kovinarska pa tudi tekstilna industrija. Medtem v občini nimajo večjih možnosti zaposlitve. "Imamo svinjsko farmo in tovarno močnih krmil, kjer je zaposlenih 60 ljudi, nekaj manjših podjetnikov in večjih kmetov," pojasni župan Sabolić, katerega cilj je, da bi tudi v občini ustvarili več delovnih mest, saj bodo na ta način mlade lažje zadržali v domačih krajih.

Tukaj ni ničesar

"To je idealni kraj za sprostitev, ne pa za življenje. Za mlade ni tukaj ničesar. Dva lokala in nogometni klub in to je vse," se priduša mladi natakar v enem od dveh lokalov v kraju in prizna, da razmišlja o odhodu, saj v teh krajih ne vidi perspektive. Nasprotno se je Ana Valek skupaj s partnerjem pred šestimi leti priselila v te kraje iz Slavonije. "Ukvarjava se z vzrejo psov pasme cane corso in v Koprivnici sva imela že pred tem veterinarja, ki nama je vedno razlagal, kako lepi kraji so to. Partner je keramičar in lahko dobi delo povsod, jaz pa sem bila v času, ko sva živela v Osijeku, brezposelna, zato sva se priselila in kupila hišo za 6500 evrov. Povedati moram, da sva zelo zadovoljna. Narava je še dokaj neokrnjena, rada hodiva na ribolov pa še službo komunalne redarke v občini sem dobila," nama pove, medtem ko naju pelje še do enega para, ki je zadovoljen, kako se je župan lotil privabljanja mladih.

Nakup hiše ali gradbenega zemljišča za eno kuno je namreč le eden od njegovih projektov. Vsem, ki se odločijo, da si bodo zgradili hišo ali jo bodo adaptirali, občina nameni približno 3500 evrov, tistim, ki kupijo hišo od tretje osebe, občina povrne 5000 evrov oziroma 20 odstotkov njene vrednosti.

Tatjana Marić Puhar in Peter Puhar sta si v Velikem Otoku, na zemljišču, ki sta ga dobila od njegovih staršev, postavila montažno hišo. "Z denarjem, ki smo ga dobili od občine, sva plačala projektno dokumentacijo. Veseli naju, da nam gre občina naproti. Župan se zelo trudi, da bi pritegnil mlade, in moram reči, da tudi hitro poskrbi za vse, kar obljubi. Tako nam je zelo hitro uredil ulično razsvetljavo, tudi asfalt naj bi bil kmalu. Tatjana, ki je študirala na Reki, pravi, da ni nikoli razmišljala, da bi živela v mestu. "Ljudje se enostavno ne zavedajo prednosti podeželja. Tu je življenje bolj umirjeno, ni hitenja. Do večjih središč, kot je Koprivnica, imamo 15 minut vožnje. Tu sta tudi šola in vrtec," doda. In Puharjeva ga bosta potrebovala že kmalu, saj njuna Doris šteje osem mesecev.

Na vprašanje, kako gleda na privabljanje novih prebivalcev, mlada mamica odvrne, da bi bilo škoda, da bi objekte prepustili nadaljnjemu propadanju, ko pa si tudi mladi morajo nekje ustvariti gnezdo. "In tukaj se mi zdi res lepo. Zato naj kar pridejo. Več ko bo mladih, bolje in lepše bo za vse nas," pove Tatjana in še doda, da ne bi imela nič proti, če bi se priselili tudi tujci.

Klicali tudi iz Kolumbije

Ko je v medije po svetu prodrla vest o prodaji hiš za eno kuno oziroma 13 centov, so na občino klicali z različnih delov sveta, tudi iz Rusije, Turčije, Argentine in Kolumbije. A ker so postopki priseljevanja na Hrvaško nekoliko zapleteni, za zdaj hiše prodajajo le Hrvatom.

A nekaterim tudi to ne diši. "Kdor želi delati, si bo našel delo tudi v svojem domačem okolju," se priduša moški srednjih let, ki ne želi biti imenovan. Upokojenka Ruža z začetka naše zgodbe se s tem ne strinja: "Ni pomembno, kdo je in od kod je, samo, da je človek." Temu pritegne tudi 75-letni Dragutin, ki sedi na kavi v Caffe baru Kiki v centru Legrada z Evgenom. Oba sta se konec 60. let prejšnjega stoletja odpravila s trebuhom za kruhom v Nemčijo in tam tudi dočakala upokojitev. Medtem ko se Evgen vrne v domače kraje le poleti, se je Dragutin vrnil k svojim koreninam za stalno. Z nostalgijo se spominjata časov, ko sta bila pred parkom sprehajališče in poletni kino s kar 16 vrstami. Zdaj je povsem drugače. Zato odločitev župana pozdravljata. "Zelo je delaven, trudi se, pred dokončnim propadom je rešil 17 nepremičnin." "Ko bi le mi imeli v mladosti take možnosti, kot jih imajo zdaj mladi, ki lahko že za eno kuno kupijo zemljišče," navrže še ena upokojenka, ko sliši, o čem se pogovarjamo. Vsi pa se strinjajo, da brez novih delovnih mest razcveta občine ni pričakovati.

Pri tem župan za zdaj najbolj stavi na razvoj turizma v povezavi z naravnimi danostmi. Table ob cestah opozarjajo, da smo prispeli na območje "evropske Amazonke", kjer je raznovrstnost življa in rastlinja še zelo bogata, o čemer se je mogoče poučiti na različnih izobraževalnih tablah, ki so postavljene v rezervatu Veliki Pažut. Prav tu je tudi sotočje Drave in Mure, ki skupaj leno tečeta ob hrvaško-madžarski meji. Spokojno je tisto dopoldne ob nabrežju, kjer so privezani številni čolni, ki nakazujejo, da so to tudi priljubljeni ribiški konci. Le Halasz csarda (Ribja čarda), katere ime jasno nakazuje na navezanost teh koncev tudi na madžarsko stran, je videla boljše čase. Zdaj že dolgo propada in župan si želi, da bi jo odkupili od ostarelega lastnika in spet zagnali gostinsko ponudbo. Tako kot v centru Legrada, kjer so tik pred odprtjem Pansiona Legrađanka. Zdaj se namreč popotnik v teh krajih ne more nikjer okrepčati.

Rekorderji pri evropskem denarju

Veliko so že in veliko še nameravajo urediti s pomočjo evropskih sredstev. Župan se pohvali, da so glede na število prebivalcev rekorderji pri pridobivanju tega denarja, saj so v zadnjih štirih letih na preko 25 razpisih pridobili 2,3 milijona evrov. "Denar poskušamo dobiti povsod, kjer se pokaže priložnost," pove in pojasni, da so s tem denarjem uredili kolesarske poti po občini, izgradili priveze na Dravi in kupili večji solarni čoln, s katerimi organizirajo izlete po obeh rekah. Velik turistični razvoj si obetajo tudi od umetnega jezera Šodarica, katerega ime jasno pove, da je nastalo z izkopavanjem gramoza. Ob jezeru je že okoli 400 počitniških hiš, z evropskimi sredstvi pa so uredili 1,4 kilometra sprehajalnih poti, postavili igrala, brezplačno pa si je mogoče izposoditi električna kolesa, našteva župan, ki se zaveda, da gre pri turističnem razvoju za dolgotrajen proces. "Najmanj deset, petnajst let bomo potrebovali samo, da se vrnemo na izhodišče, na katerem smo bili pred 30 leti, potem pa nas čaka še kar nekaj let za vzpon. Ne nazadnje so na Jadranu potrebovali 60 let, da so prišli do razvojne stopnje, ki jo imajo danes."

Da je večina zadovoljna z županovim pogledom na razvoj občine, dokazuje podpora na županskih volitvah. Na letošnjih, ko je bil izvoljen že tretjič, je brez protikandidata dobil 92-odstotno podporo. Prvič je Sabolić postal župan že pri 23 letih: "Kot študent politologije sem se odločil, da nekaj naredim za ponoven razcvet teh krajev. Finančna in družbena situacija sta bili slabi, ljudje so odhajali, gospodarstvo je v ekonomski krizi stagniralo, turizem pa ni bil niti v povojih."

Da bi dokazal, da misli resno, je tudi sam v rojstnem kraju, Legradu, kjer je odraščal še z dvema sestrama in bratom, kupil nepremičnino. "A ne za kuno, to bi bil konflikt interesov. Zanjo sem odštel 18.000 evrov, in ko bo v celoti obnovljena, se bova z zaročenko vselila. Upam, da bova takrat tudi sama poskrbela za naraščaj, saj zdaj pri tem, ko govorim, da potrebujemo otroke, nisem najboljši zgled," se nasmehne in še doda, da bo Legrad, ko se bodo priselili vsi, ki so kupili omenjenih 17 nepremičnin – pogoj je, da se vselijo tri leta po nakupu –, dobil 30 novih prebivalcev. "To je 1,5 odstotka vsega občinskega prebivalstva, kar je v tako kratkem času za tako majhno občino veliko."

In med novimi prebivalci je, kar župana še posebno veseli, veliko otrok do desetega leta starosti: "Ti bodo tu odraščali, počutili se bodo povezani s krajem in okoljem, zato je tudi večja verjetnost, da bodo ostali."

Vrata odprta, številka na voljo

To se kaže tudi v potrebi po širitvi vrtca, v katerem so do lani, ko so odprli jaslice, imeli prostora za dvajset otrok, s septembrom jih bodo lahko sprejeli 50. In tudi novo šolo so odprli pred petimi leti. Obiskuje jo 130 učencev, v njej pa je prostora za do 250 šolarjev, ki jim občina zagotovi ves potreben šolski material, nabavlja pa tudi opremo za šolo, medtem ko država poskrbi za brezplačne učbenike. Plačilo vrtca je eno najnižjih v regiji, doda župan, ki mlade spodbuja tudi s štipendijami; ne le s socialnimi in za nadarjene, temveč tudi za deficitarne poklice. "Vlaganje v izobraževanje mladih se nam lahko le obrestuje. Pogosto slišimo, da so mladi naša prihodnost. Mladi so naša sedanjost, kajti če bomo danes vložili v njih, nam bodo čez leta to vrnili s svojim znanjem," pove Sabolić, ki se je popolnoma posvetil županovanju. Vsak odrasli prebivalec občine ima njegovo mobilno številko. "Vrata moje pisarne so jim vedno odprta, ni potrebe po uradnih urah, saj jih sprejmem, če le nisem na sestanku ali zunaj pisarne. Sicer pa me lahko srečajo na pijači v lokalu zvečer ali na koncertu ob polnoči. Vse, na kar me opozorijo, si zapišem in odgovorim v najkrajšem času, če odgovora že ne poznam. Ampak običajno vem za vsako ulično svetilko, ki je pregorela, ali za nepokošeno travo, tako da poskušamo težave sproti odpraviti."

Čeprav je Sabolić že vse svoje poklicno obdobje v županskih vodah, pa pravi, da na tem mestu nima namena ostati do upokojitve. "Ne želim biti dosmrtni župan. Tretji je, tako načrtujem, tudi moj zadnji mandat. Nato želim, da na ta položaj pridejo drugi s svežimi, novimi idejami, sam pa bom vselej pripravljen priskočiti na pomoč, če me bodo potrebovali."