Turški Gandhi proti avtokratskemu predsedniku Erdoganu

Okoli 3,5 milijona Turkov v diaspori že lahko oddaja glasove na predčasnih predsedniških in parlamentarnih volitvah, medtem ko je predvolilna kampanja v Turčiji v polnem teku. Naslednjo nedeljo, 14. maja, bo namreč več kot 60 milijonov prebivalcev na ozemlju Turčije izbiralo predsednika in 600 poslancev. Predsedniški kandidati so štirje, poslanskih našteto, saj se za vstop v parlament, ki ima v zadnjih letih vse manjšo vlogo, potegujejo predstavniki 36 strank od skupno več kot 120. Tolikim strankam je namreč turška volilna komisija namreč dovolila udeležbo na volitvah.

Gospodarski zlom in potres

Volitve, ki so bile sprva razpisane za 18. junij, politični analitiki in mediji označujejo za najpomembnejše v svetu letos. Ob stoletnici sekularne demokratične Turčije, kakršno si je po razpadu Otomanskega cesarstva zamislil njen ustanovitelj Kemal Mustafa Atatürk, je Turčija pod vladavino predsednika Recepa Tayyipa Erdogana in njegove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) vse bolj podobna islamistični predsedniški diktaturi po - na primer - ruskem modelu. In prvič po letu 2002, ko sta se novoustanovljena AKP in nekdanji carigrajski župan Erdogan zavihtela na oblast, obstaja realna možnost, da z oblasti tudi strmoglavita. Razloga za to, kar se je še pred kakšnim letom zdelo nemogoče, sta dva: slab gospodarski položaj Turčije, ki se seveda odraža na življenjskih razmerah nižjega in srednjega sloja, ter februarski katastrofalni potres, v katerem je umrlo najmanj 50 tisoč ljudi. Mnogi prav pomanjkljivo gradbeno politiko in počasno ukrepanje oblasti krivijo, da je bilo razdejanje tolikšno in žrtev toliko.

Tudi ekonomski položaj Turčije ni nekaj, s čimer bi se sedanja oblast lahko hvalila. Inflacija je v februarju znašala 57 odstotkov in marca po prvih ocenah še nekoliko več, brezposelnost je bila - po uradnih podatkih - okoli desetodstotna. Še oktobra lani je inflacija znašala rekordnih 85 odstotkov in nekdanji srednji sloj se je pogreznil v revščino. Turška lira devalvira praktično vsak dan. Erdogan, ki je skušal zadeve miriti s samosvojo ekonomsko politiko, med drugim z zmanjševanjem obrestnih mer v času največje inflacije in pogostimi menjavami šefov centralne banke, stavi na velike nacionalne in strateške projekte v zvezi z infrastrukturo in obrambno industrijo, medtem ko ga opozicija nenehno kritizira in obljublja izboljšanje standarda, toda brez konkretnih receptov za to.

Ne vedo, kakšna je Turčija brez Erdogana

Erdogan, ki je ustvaril pravi kult osebnosti, skuša milijone ljudi, zlasti na podeželju, prepričati, da lahko le on popelje državo naprej. Mnogi volivci niso bili niti rojeni, ko je on, sprva kot premier in od leta 2014 kot predsednik že vladal in ne poznajo drugačne Turčije, kot je danes. Po spodletelem vojaškem udaru julija 2016 je Erdogan v resnici iz države napravil ječo. V maščevalnem pohodu, ki traja še danes, je zaprl na desettisoče pravih in namišljenih političnih nasprotnikov, si povsem podredil vse vzvode oblast z vojsko vred, pravosodje in medije, šolstvo ... Vera, ki je bila po Atatürkovi doktrini strogo ločena od države, se je zajedla v vse pore javnega in političnega življenja.

Volilna kampanja oblasti, v kateri je Erdogan dnevno obiskal tudi več mest in govoril pred ogromnimi množicami, je bila prejšnji teden sicer za tri dni prekinjena, saj je predsednik zbolel; minister za zdravje Fahrettin Koca je pojasnil, da ima Erdogan gastroenteritis oziroma trebušno gripo. A že ob koncu tedna se je znova pojavil v javnosti na veliki letalski razstavi v Carigradu, kjer je Turčija predstavljala nove dosežke svoje zavidljive vojaške avioindustrije. Vsekakor je 69-letni Erdogan deloval, kot da je povsem pripravljen na tretji, za opozicijo sicer sporni petletni predsedniški mandat.

Politik iz majhne kuhinje

Erdogana bo zdaj izzval 74-letni Kemal Kilicdaroglu, vodja glavne opozicijske Republikanske ljudske stranke (CHP). Pot do njegove kandidature je bila vse prej kot lahka, saj bo nastopil v imenu šestih opozicijskih strank, ki jih druži zgolj nasprotovanje Erdoganu in AKP, sicer pa imajo zelo različne politične platforme. Kilicdarogluja, ki je v politiki že dve desetletji, se je zaradi mirnosti v javnem nastopanju prijel vzdevek turški Gandhi - po slavnem mirovniškem tvorcu sodobne Indije Mahatmi Gandhiju. A njegova mirnost bi lahko bila tudi njegova slabost, saj mu številni očitajo pomanjkanje karizme. In medtem ko Erdogan potuje z mitinga na miting s predsedniškim letalom ali v koloni blindiranih avtomobilov, Kilicdaroglu nagovarja volivce preko družbenih omrežij z vsakodnevnimi video spoti iz svoje majhne kuhinje. Govori o težavah malih ljudi, na primer o tem, da je čebula predraga in bi jo bilo treba poceniti.

Pri resnejših političnih temah Kilicdarolgu skupaj z ostalimi strankami opozicije obljublja presek z Erdoganovo avtokratsko politiko. Vrnil bi parlamentarno demokracijo, izpustil politične zapornike s sovoditeljem Kurdske ljudske demokratske stranke Selahatinom Demirtasom in borcem za človekove pravice Osmanom Kavalo na čelu, nehal preprečevati vstop Švedske v zvezo Nato, umiril odnose z Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo, se zavzemal za prostovoljno vrnitev skoraj štirih milijonov sirskih beguncev v domovino in zgladil razmere v Egejskem morju oziroma v odnosih z Grčijo. Kot rečeno, on in opozicija zaenkrat ponujata le ideje, ne pa tudi načinov za njihovo uresničitev.