Vojislav Bercko
Javnomnenjske raziskave se niso zmotile. Na predčasnih parlametarnih volitvah je po rezultatih vzporednih glasovanj, ki so jih izvajali mediji, slavila zmerno desna Ljudska stranka (PP), ki je bila zadnjih pet let v opoziciji, pred socialisti premiera Huga Sáncheza in skrajno desno stranko Vox. Toda tudi PP ni zmagala z zadostno večino, da bi vladala sama. Osvojila je okoli 150 mandatov v 350-sedežnem parlamentu, socialisti s koalicijskimi partnerji pa kak odstotek manj. Stranka Vox je kotirala pri okoli 30 mandatih, kar bi bilo dovolj za oblikovanje koalicije s PP.
Volitve so sicer potekale v času dopustov in veliki vročini. Temu primerna je bila volilna udeležba; v "svežih" jutranjih urah, do enajste dopoldne, 42-odstotna, potem pa se je do šeste zvečer dvignila le še za enajst odstotkov. Volilnih upravičencev je sicer v Španiji okoli 37 milijonov, okoli 2,7 milijona od njih pa je predčasno glasovalo po pošti. Poleg 350 poslancev so volili tudi 208 senatorjev.
Predčasne volitve je premier Hugo Sánchez razpisal po katastrofalnem izidu svoje stranke na lokalnih volitvah konec maja - redne bi morale biti decembra. Svoje odločitve javno ni pojasnil, analitiki pa so se strinjali, da je skušal zaustaviti zmagoviti pohod desnice. Morda tudi s tem, da v tako kratkem času niso pripravljeni zagnati dveh uspešnih predvolilnih kampanj. Kratko in kaotično predvolilno kampanjo, ki je sledila nepričakovanemu razpisu volitev, so tako zaznamovale predvsem ideološke delitve. Čeprav je za večino Špancev najpomembnejše vprašanje gospodarstvo, se je kampanja večinoma osredotočala na druge teme. Španija doživlja obdobje rasti, inflacija se je junija znižala pod dva odstotka, kar je ena najnižjih ravni v Evropi, eno od najpogostejših orodij za napade opozicije na sedanjo vlado pa je bila brezposelnost. Maja je bila stopnja brezposelnosti v državi z 12,7 odstotka najvišja v vsej EU.Opozicija je bila kritična do Sáncheza tudi zaradi njegovega odnosa do katalonskih in baskovskih nacionalistov, ki vladni koaliciji zagotavljajo podporo v španskem parlamentu. Obdobju njegove petletne vladavine in stilu vodenja države so nadeli preprosti vzdevek: sánchizem. Sánchez je na drugi strani v središče svoje kampanje postavil strah pred obratom v desno. S tem je želel mobilizirati svoje volivce, še neodločene in zmerne volivce pa posvariti pred koalicijo med PP in skrajno desnico.
Ljudska stranka (PP), ki jo vodi Alberto Núñez Feijóo, je tako kot socialisti stalnica na španskem političnem vrhu. Stavi na tradicionalne konservativne vrednote, pred socialističnim prevzemom oblasti pa je bila pod vodstvom Mariana Rajoya že skoraj otopela od dolgoletnega vladanja. Feijóo se je v zadnjih tednih vztrajno zavezoval k "odpravi sanchizma", kaj konkretnega pa ni ponudil.
Največ oči je sicer uprtih v stranko Vox. Skrajno desna, frankistična stranka, ki jo vodi 47-letni Santiago Abascal, je v zadnjih letih doživela bliskovit vzpon in je trenutno tretja najmočnejša politična sila v državi. Vox se odločno zoperstavlja liberalnim politikam leve vlade, predvsem na področju migracij, podnebnih sprememb in pravic žensk ter pripadnikov skupnosti LGBTQ, ob tem pa ostro kritizira njegovo naklonjenost Kataloncem in Baskom. Najbolj jih je razkurila Sánchezova odločitev, da pomilosti devet katalonskih voditeljev, ki so bili zaprti zaradi vloge v prizadevanjih za neodvisnost. Toda njena udeležba v vladi Špancem ne diši; anketa podjetja Ipsos za časnik La Vanguardia je pokazala, da je 60 odstotkov Špancev zaskrbljenih zaradi možnosti koalicije PP-Vox, med njimi so tudi volivci na desnem polu.
