20 let od umora: Noge so mu obtežili z betonskimi bloki, da je utonil

Pred dvajsetimi leti so v Savi pri Ljubljani mimoidoči naleteli na truplo. Po identifikaciji se je izkazalo, da gre za truplo uspešnega gorenjskega podjetnika, dva meseca pogrešanega Milana Tilija. Policijska preiskava smrti podjetnika pa je policiste pripeljala v osrčje grozovite zgodbe izsiljevanja, ugrabitev in umorov podjetnikov.
"Trije podjetniki so bili ugrabljeni zaradi želje po denarju, duša kaznivih dejanj, in ne le idejni vodja, temveč organizator in neposredni izvršitelj ugrabitev in umorov, je bil obtoženi Jožef Kovač," je v izreku sodbe sedmerici obtoženih, vpletenih v ugrabitev in umor podjetnikov Dušana Mavriča in Milana Tilija ter ugrabitev Dušana Gačnika, 24. decembra 2001 na ljubljanskem okrožnem sodišču dejala predsednica senata Silvana Vrebac. Prvoobtoženi Kovač je bil obsojen na trideset let zapora. Danes 74-letni Kovač, ki so ga priprli 21. marca 2000 in so ga ljubljanski sodniki kar na štirih sojenjih (tri so bila razveljavljena) obsodili na tedaj najdaljšo možno zaporno kazen v Sloveniji, trideset let, prestaja zaporno kazen od 21. februarja 2007 v zaporu na Dobu. Ker pa je prestal že več kot polovico zaporne kazni, že izkorišča zunajzavodske ugodnosti, torej proste izhode iz zapora.

Za svoje življenje so morali plačati

Po mnenju sodišča je bil Milan Tili umorjen na grozovit način. Kovač, Zvonimir Vojska in Marko Kos - sodelovala sta še Veronika Pirc in neznanec z vzdevkom Štajer'c - so nekdanjega direktorja pohištvenega podjetja Alples konec novembra 1999 ugrabili, ga odpeljali v zapuščeno hišo na Saveljski cesti v Ljubljani in tam od njega zahtevali milijon mark. Ker so ugotovili, da nima denarja, in ker so se bali, da jih bo pozneje prepoznal in prijavil policiji, so ga dva dni po ugrabitvi s kombijem odpeljali do desnega brega reke Save nad mostom v Črnučah. Medtem ko je Vojska pazil na okolico, sta Kovač in Kos zvlekla nesrečnega Tilija do rečnega obrežja. Kovač naj bi ga bil prevezal po vsem telesu, mu usta prelepil z lepilnim trakom, potem pa sta mu oba s Kosom v višini prsi in okoli nog privezala betonska bloka, težka po deset kilogramov. Kovač je Tilija nato vrgel v vodo, in ker je ta, čeprav zvezan, skušal zbežati, ga je Kovač toliko časa držal pod vodo, da je utonil.
"Tilija nisem umoril, zato se za njegovo smrt ne počutim odgovornega. Globoko pa sočustvujem z vsemi, ki Tilija še vedno nosijo v srcu," je na sojenjih pripovedoval Kovač. Nato je na dolgo in široko opisoval, kako je spoznal obtoženega Vojsko in Veroniko Pirc. "Vera je bila tista, ki se je odločila, da se ugrabi Tilija, Vojska ji je pri tem pomagal. Vojska me je večer pred ugrabitvijo prosil, ali lahko pridem naslednji dan v Koseze s kombijem, da bodo vanj spravili Tilija, ker ga je treba spraviti k pameti. Pristal sem na to, nisem pa se zavedal, kaj se bo iz tega izcimilo. Res sem šel, Tilija pa smo odpeljali v mojo najeto hišo. Tudi varoval sem ga eno noč, ko pa sem izvedel, da Vera od njega izsiljuje milijon mark, sem rekel Vojski, da ga je treba spustiti, strinjal se je tudi Kos, ki je sodeloval pri tem. Vera ni hotela popustiti, Vojska pa se ni mogel odločiti. 24. novembra smo šli po Tilija v hišo, Vojska pa mu je dejal, da gre domov. Jaz sem peljal s kombijem Tilija, Vojsko in Kosa, odpeljali pa smo se do Tilijevega avtomobila. Tam sem ju pustil z Vojsko, s Kosom pa sva se odpeljala," je svojo plat zgodbe pripovedoval Kovač.

Kovač trdi, da je žrtev politične zarote

​Jožefa Kovača smo avgusta 2010 obiskali v zaporu na Dobu. Tedaj je za Večer povedal, da je nedolžen in da verjame, da bo zmagala pravica in da bo oproščen. Vendar je nato sledilo še četrto sojenje, na njem je bil znova obsojen na skupno kazen trideset let zapora, sodba je postala pravnomočna. Ob obisku v zaporu je Kovač, ki je še vedno vztrajal, da je nedolžen, dejal, da mu je pa marsikaj jasno, zakaj je bil obsojen, in da je vse skupaj politični konstrukt. Na vprašanje, zakaj misli, da je bil politični konstrukt, je dejal: "Dolga leta sem delal v baru v Iliriji, zadnja leta sem bil tudi njihov najemnik, ne več uslužbenec, leta 1997, ko se mi je iztekla najemna pogodba, sem jo želel podaljšati. Zato sem odšel do tedanje direktorice hotela Ilirija in dejala je, da bom, kar se nje tiče, dobil podaljšanje pogodbe, saj sem vsa leta vzorno vodil bar, v njem imel nočni program in plesalke iz mnogih držav. Povedala pa mi je, da ima zadnjo besedo direktor Mercatorja, saj je hotel Ilirija po novem spadal k Mercatorju. Odšel sem k Zoranu Jankoviću, ki je bil na čelu Mercatorja, poznala sva se že od prej. Rekel mi je, da ni nobenega problema glede podaljšanja pogodbe, le da naj doniram več deset tisoč mark za neki rokometni klub, katerega predsednik je bil. Tega nisem želel storiti, zato nisem dobil podaljšanja pogodbe," pravi Kovač.