Elizabeta Planinšič
Pred desetimi leti, točneje 2. februarja 2010, je v popoldanskih urah odjeknila vest, da so v Ljubljani psi do smrti pogrizli lastnika. Policiste je poklical stanovalec Oražnove ulice v Ljubljani, da iz stanovanja, v katerem je domoval znani zdravnik Saša Baričevič, sliši kričanje. Policisti, ki so se odzvali na klic, so na dvorišču našli hudo poškodovanega Baričeviča. Tega so napadli njegovi psi, bulmastifi. Za posledicami ugrizov je 52-letni zdravnik kasneje umrl.
Kup ovadb, a le pogojna kazen policistu
Imel sem občutek, da me trgajo na kose
"Zagledal sem avto z odprtim prtljažnikom in v njem tri pse. Z dvorišča je prišla Zora Roter s psom, držala ga je za ovratnico. Iztrgal se ji je iz rok in stekel proti meni, za njim pa še preostali trije. Začeli so me gristi po nogah, skakali so vame. Prijel sem se za ograjo, da me ne bi spravili na tla. Moči so mi pojemale, oni pa so me vlekli stran. Ena deska se je odtrgala, padel sem na tla, še enkrat vstal, živali so visele z mene. Spet sem se prijel za ograjo, spet se je odtrgala deska. Padel sem po tleh, psi so me vlekli gor in dol. Poskušal sem si zaščititi obraz in vrat, grizli so me po nogah, rokah, pulili so mi lase. Pregristi so mi poskušali lobanjo. Napadali so v tropu, v intervalih. Imel sem občutek, da me trgajo na kose. Temnilo se mi je pred očmi. Medlo se spomnim gospoda, ki jih je poskušal pregnati s palico, in avtomobila, ki je zapeljal proti njim, da bi me zaščitil. Mogoče je bil policijski. Slišal sem strele, zeblo me je, okrog je ležal sneg. Pred očmi se mi je v kratkem času odvrtel film mojega življenja, zadnji prizor je bil izpred dveh tednov - obisk ginekologa z ženo, ki je bila v četrtem mesecu nosečnosti," je svoje srečanje s psi kasneje novinarjem opisoval Stanislav Meglič.
Enega od štirih psov so policisti takrat ustrelili, tri pa odpeljali. Enega od psov, ki tedaj ni sodeloval v napadu, so kasneje vrnili lastnici, za dva pa je takrat kmetijski inšpektorat odločil, da ju morajo usmrtiti. A se to ni zgodilo. Psa sta bila tri leta v zavetišču - tam sta medtem napadla in lažje poškodovala pasjo inštruktorico -, nato pa je Baričevič, ki je postal lastnik psov, saj je Roterjeva medtem umrla, s pravnimi manevri dosegel, da so mu psa vrnili. Na dan, ko so ga napadli, je bil Baričevič v stanovanju sam s tremi psi. Enega so policisti na kraju ustrelili, dva sta pobegnila, ulovili so ju in ju predali veterinarjem; psa sta bila kasneje evtanazirana.
Baričevič je bil solastnik enega tedaj najbolj znanih diagnostičnih centrov v Sloveniji, prijateljeval je z veliko vplivnimi ljudmi, tudi s politiki. Živali si je uspel, navkljub trem odločbam veterinarskega inšpektorja, da je treba pse humano usmrtiti, pridobiti s pomočjo odvetnika Mira Senice, partnerja tedanje notranje ministrice Katarine Kresal. Odločitev o vrnitvi živali naj bi bila torej v rokah posebne skupine kmetijskega ministrstva, ki ga je vodil Milan Pogačnik. Ta je, tudi zaradi očitkov o tem, da psov Baričeviču ne bi bili smeli vrniti, odstopil s položaja ministra.
Slike nagega trupla, teorija o umoru
Kmalu po dogodku je v javnost pricurljala informacija, da je bil ob truplu najden tudi umetni penis. Da naj bi bile živali zlorabljene, so preiskovali tako policisti kot tudi veterinarji, a ti sumi niso bili ne potrjeni ne ovrženi. Tudi to, da so bili psi omamljeni, je bilo zapisano, a je policija to zanikala. Pa tudi to, da je bila v času tragedije na kraju še tretja oseba. Se je pa v medijih kmalu po dogodku znašla fotografija pogrizenega golega trupla Baričeviča, zato se je preiskava preusmerila tudi na policiste, kajti le ti bi lahko javnosti posredovali to fotografijo. Pošiljatelja sicer niso našli, a na pogojno kazen je bil kasneje obsojen tedanji komandir Policijske postaje Ljubljana Vič, ki je nezakonito brskal po telefonih policistke, da bi ugotovil, kdo je posnel mrtvega Baričeviča.
V zgodbo se je vpletla še politika. Zaradi znanstva med Baričevičem in Senico so poslanci, predvsem iz vrst SDS in SLS, pričeli napade na Kresalovo iz vrst LDS. SDS in SLS - tedaj opozicijski stranki - sta z neverjetno hitrostjo sproducirali domneve o tem, kaj vse so vplivneži počeli v vili v Oražnovi, kako so vplivneži poskrbeli, da je Baričevič dobil vrnjene živali. Tudi zapise o mreži spletk in prevar, "s katerimi ozka elita v šahu drži našo družbo in usodo", je bilo prebrati. Ne gre prezreti, da je bila generalna državna tožilka Barbara Brezigar, ki je bila na funkcijo imenovana v času prve vlade Janeza Janše, pod drobnogledom, ker naj bi bila prekoračila svoje pristojnosti in posegla v primer mimo tožilke, ki je zadevo obravnavala. Brezigarjeva je dobro leto po tragediji končala mandat na vrhu tožilstva.
Sta pa na zatožni klopi zaradi afere Baričevič pristala še dva policista. Tožilka Dragica Kotnik jima je očitala nevestno delo v službi. Policisti posebnega oddelka specializiranega tožilstva so mesece po tragediji na treh stikalih našli sledove krvi, ki jih policisti po tragediji niso zavarovali. Najdena kri ni bila Baričevičeva, zato so na tožilstvu začeli verjeti, da je bila na kraju usodnega dne morda še tretja oseba, ki bi lahko celo sodelovala pri mučenju živali, hkrati pa ni pomagala pokojniku med napadom psov in po njem. A je ta teorija padla v vodo, saj se je izkazalo, da gre za kri enega od policistov, ki so tistega dne posredovali na kraju. Policista sta bila oproščena.
Tožilka Dragica Kotnik je na sojenju policistoma v tej takrat že izjemno spolitizirani zgodbi med drugim postregla tudi s teorijo, da je bil Baričevič morda celo umorjen. Se je pa nato sama znašla v kazenskem postopku, in to zaradi očitkov, da je svojemu tesnemu prijatelju, takrat novinarju Požareporta, izročila del zaupnih tožilskih dokumentov. Bila je v suspenzu, z izmikanjem sodnim obravnavam ji je uspelo doseči, da je primer zastaral. Lahko se je vrnila med tožilce, a ne za dolgo, togo je nato zamenjala za odvetniško haljo.
Primer se je kasneje še velikokrat preanaliziral z vseh zornih kotov. Medijski strokovnjaki so menili, da so rumeni mediji ob tem primeru pokazali, kakšno je lahko novinarsko dno. Politični obračun je postal eno samo zlivanje gnojnice na nasprotnike, pokazale so se razpoke na relaciji policija-tožilstvo, pa tudi pomanjkljivosti glede postopkov v primeru nevarnih psov. V nekaterih segmentih pa tudi to, kako pri nas delujejo elite. A če bi se primer Baričevič zgodil danes, bi bila zgodba skoraj gotovo enaka.
