Najstarejši nerazjasnjen umor pri nas: 30 let od smrti še ne polnoletne Anđe Klarić

Šestnajstega januarja je minilo 30 let od tedaj, ko je na poti v šolo leta 1990 na Celjskem izginila tedaj še ne 18-letna Anđa Klarić. Štiri mesece kasneje je bilo najdeno njeno truplo. Letos bi Anđa (sicer rojena v BiH), če bi bila še živa, praznovala 47. rojstni dan. V spominu tistih, ki so jo poznali, pa tudi širše javnosti bo za vedno ostala zasanjano dekle - po vedno znova objavljeni fotografiji dekleta, katerega smrti policija ni raziskala. Smrt Anđe Klarič je najstarejši uradno evidentiran nerešen umor v Sloveniji. Policistom nista znana ne motiv za dejanje in ne tisti, ki je najstnici vzel življenje.

Ni ji bilo usojeno, da bi uresničila načrte

Košnica je nekaj kilometrov oddaljena od Celja. Družina Verbič je v Košnici živela že desetletja. Karel Verbič se je v podjetju Ingrad spoprijateljil z bosanskim sodelavcem Franjem Klarićem. Verbič je zdaj že pokojen, še vedno pa je živa, čeprav precej bolna Anđina slovenska mama Danica Verbič. Ta je za Večer pred petimi leti spregovorila o smrti svoje rejenke, četudi ji je bilo tudi po četrt stoletja o Anđi težko govoriti. ''Imela sem jo rada, kot da je moja hči, tudi sama mi je pravila mama, mojemu možu Karliju oče, moja otroka Marijan in Tatjana sta ji bila kot brat in sestra. Bila je zelo redoljubna, živela je na relaciji med šolo in domom. Nikoli ni hodila nikamor. Tudi v šoli ni imela pravih prijateljic. Rada je pomagala doma, tudi okrog hiše. Govorila je, da si bo, ko bo postala polnoletna, spremenila priimek, da se bo pisala Verbič, kot mi. Žal ji ni bilo usojeno, da bi uresničila svoje načrte,'' se je spominjala Verbičeva, ki je vsa leta po dekletovi smrti redno obiskovala njen gob in ji prižigala svečke. Anđa je namreč pokopana v svoji drugi domovini, v Sloveniji, na celjskem pokopališču v grobnici Verbičevih.

Fotografije oblačil so pokopale upanje

Za družino Verbič so se pričeli mučni dnevi in tedni čakanja, a tudi upanja, je pred leti pojasnjevala Danica Verbič. O zadnjih dnevih, ko je bila dekle še z njimi, pa tudi o prvih dneh, ko so deklico pogrešili, je Verbičeva vedela povedati: "Bila nekoliko tiha, zamišljena, zaprta vase. Ko smo želeli izvedeti, kaj je narobe, ali je morebiti zaljubljena, o tem nikoli ni želela govoriti. Vselej je dejala, da je vse v redu. V četrtek, dan pred odhodom, si je pospravila sobo, sestra Tatjana ji je oprala lase in ji ostrigla konice. V petek je odšla od doma zelo zgodaj, okoli pol šestih, z mojim sinom Marjanom. Tudi sicer je običajno hodila v šolo okoli šeste ure zjutraj. Marijan jo je peljal z avtom do mosta čez Savinjo in jo tam odložil. S seboj je imela šolsko torbo, kot vselej, in zdravstveno knjižico. Zakaj jo je potrebovala, še danes ne vem. Sin se je nato odpeljal v službo v Žalec. Ko je med 14. in 15. ure ni bilo iz šole, sem začela poizvedovati, kje je. Nato sem izvedela, da je imela tistega dne začetek pouka šele ob 10. uri in da je sploh ni bilo v šolo. Zato sem njeno izginotje v večernih urah prijavila na Policijski postaji Celje, kjer so mi rekli, naj še kakšen dan počakam. Da se bo gotovo vrnila. Da je izginila, so na tedanji celjski upravi za notranje zadeve objavili šele čez tri dni. Ne vem, zakaj so tako dolgo čakali. Verjetno bi bilo bolje, če bi takoj objavili njeno izginotje," nam je razlagala Anđina rejnica.
Upanje Verbičevih se je dokončno razblinilo v začetku maja istega leta. Delavci cestne baze Tepanje so 9. maja 1990 ob hitri cesti med Mariborom in Celjem blizu naselja Požeg ob rednem čiščenju greznice našli razpadajoče truplo. Takoj je bilo jasno, da gre za nasilno smrt, kar je kasneje potrdila obdukcija. Ker je truplo ležalo v greznici nekaj tednov, prepoznava ni bila možna. S pozivom, da gre za žensko, staro okoli 20 let, operirano na desnem kolku, so obvestili javnost, ali bi jo kdo prepoznal. Da je bilo dekle oblečeno v črtast pulover, temno moder in bel, prek katerega je imelo črno jakno. Njeno identiteto bi lahko izdali tudi nekoliko nenavadni polvisoki škornji bež barve. Policisti so objavili fotografije. Na fotografijah oblačil in obutve, objavljenih v medijih, so Verbičevi ugotovili, da gre za njihovo pogrešano Anđo.

Tudi razpisana nagrada ni pomagala

V Slovenijo so tedaj takoj prišli tudi njeni svojci iz Bosne. Odločili so se, da bodo deklico pokopali v Celju, kjer je preživela večji del svojega kratkega življenja. Anđina mama Luca, njena sestra Agica – obe sta po smrti moža in očeta Franja Klarića še naprej živeli v Jajcu, Anđin brat Jure pa se je kasneje preselil v Varaždin, so še dolga leta vsaj enkrat na leto obiskovali Anđin grob. Zdaj ga menda ne več.