Marko Crnkovič
Dan žena? Zaradi mene naj kar bo, če ga kdo rabi in če komu kaj pomaga. Sam imam prastare spomine na čestitke, ki smo jih otroci risali mamicam v osnovni šoli. Ampak to še ni bilo nič takega. Če se prav spomnim, smo jim včasih pripravili tudi predstavo za njihov praznik. Mislim, da sem v 6. razredu za 8. marec nastopil v vlogi Glažka v odlomku iz Županove Micke in se proslavil s pravilno izgovorjenim latinskim stavkom: "Ut censeo stulti habemur." Že naslednje leto pa sem odrecitiral svoj prevod besedila komada Time od Pink Floydov z The Dark Side of the Moon. To so bili moji prevajalski začetki.
Retro scena
Zdi se mi, da je 8. marec letos minil brez posebnosti. Tudi zato, ker mediji niso več posvečali veliko pozornosti feminističnemu festivalu Rdeče zore in bodeči neži, nagradi za seksistično izjavo, ki jo mlade radikalke podeljujejo. Mi je pa padel v oči predlog Socialnih demokratov, da bi mednarodni dan žena postal praznik. Prav praznik, državni praznik. Kar nikoli ni bil. Niti sredi 70. let, ko smo otroci 8. marca nastopali za mamice, medtem ko je odrasli del družbe podvukavao na kraju svog izlaganja, da je socializem poskrbel za enakopravnost med spoloma, potem pa so se šli v sindikalno in spolno mešanih družbah zapijat v obrate družbene prehrane, kjer so tisti dan stregli tudi alkohol.
Takole se je glasilo poročilo STA s srédine tiskovne konference SD: "SD, ki poudarja pomen enakosti med spoloma, se zavzema (sic!) za razglasitev mednarodnega dneva žensk, 8. marca, za državni praznik. Ženske so namreč še vedno plačane slabše kot moški, neplačanega dela, ki ga opravijo, pa je zelo veliko, so povedali na današnji novinarski konferenci."
Ko sem naslednji dan poizvedoval pri Denisu Sarkiću, ali se zavzemajo, da bi bil 8. marec tudi dela prost dan, ne samo navaden praznik, mi je razložil, da morda ja, morda ne. Glede tega, da se bodo odločili šele po tem, ko bodo videli, kaj bo pokazala javna razprava. (Javna razprava? Ah, večni idealisti …)
Glasnogovornik SD pa ni mogel skriti navdušenja ali vsaj vznemirjenja, da so jim v prostore tiste Judom zaplenjene vile pravkar dostavili ne več ne manj kot 6500 rdečih nageljčkov. Resno! Poslal mi je sliko! Na stotine šopkov rdečih nageljčkov je SD do naslednjega dne distribuirala lokalnim odborom po vsej Sloveniji, kjer so jih njihovi aktivisti potem podarjali ženskam za njihov praznik! (Domnevam, da po en nagelj na slavljenko. To pa sem pozabil vprašati.)
Marijino oznanjenje
Ta retro scena z nageljčki in z etabliranim, da ne rečem državnim ali podržavljenim feminizmom, se mi zdi smešna. Ampak tako pač je. To obeleževanje gre iz roda v rod, zato bodo vedno obstajali ljudje - še zdaleč ne seveda samo ženske -, ki bodo praznovali 8. marec. Tako kot mnogi, premnogi proslavljajo 4. maj vsaj v tem smislu, da se vedno spomnijo, da je danes dan - in to točno ob 15.05! -, ko je umrl tovariš Tito. To so nostalgiki, ki 8. marca in 4. maja in 29. novembra fantazirajo, kako je bilo nekoč vse super - in obžalujejo, da svet ni več tako predvidljiv in pošlihtan ali kaj šele pošten kot nekoč. To so ljudje, ki se jezijo, da so nam Američani pod krinko čaščenja zaljubljenosti uturili 14. februar kot potrošniški praznik.
Moja indiferentnost do 8. marca pomeni, da sem milo rečeno skeptičen tudi do 25. marca. V bistvu še bolj. Poskusi uvajanja materinskega dneva kot alternative dnevu žena se mi zdi ideološki nonsens. Tako kot socialisti 8. marca slavijo ženske in ženske pravice, konservativci 25. marca slavijo matere in opozarjajo na zasluge žensk, da rojevajo - ali natančneje: žensk, ki rojevajo. Vse lepo in prav, ampak ni treba s poudarjanjem zaslug poglabljati razlik in netiti konfliktov. Ker če me pri tem alternativnem, za zdaj hvala bogu še namišljenem prazniku kaj moti, potem me moti datum: 25. marca je Marijino oznanjenje - torej dan, ko je angel Gabriel prišel Mariji v Nazaret povedat, da bo rodila sina, Jezusa, nakar se je v njeno maternico čudežno naselil embrio - in potem je čez devet mesecev bil božič. Marija je bila takrat stara trinajst let.
