Marko Crnkovič
Še dobro, da imamo afere. Če ne bi bilo afer, večina državljanov sploh ne bi vedela, kdo so ministri za ta in ona leva, pardon: ne preveč zanimiva družbena področja in dejavnosti. Tako se bodo zdaj cele generacije zanamcev spominjale recimo ministra za kulturo Dejana Prešička in ministra za okolje in prostor Jureta Lebna in se zavedale pomembnosti teh dveh resorjev. Aleluja!
Ker nam ni vseeno
Prisilne in predčasne zamenjave ministrov pomenijo, da nam ni vseeno. Ni nam vseeno za kulturo kot naše duhovno okolje in še manj za okolje kot okolje. Ampak to je v resnici samo privid, da ne rečem iluzija. Kultura in okolje sta v bistvu postranskega pomena. Predvsem nam ni vseeno za našo samodeklarirano moralo. Z moraliziranjem o neprimernem ravnanju dotičnih ministrov, o nujnosti odločnega reagiranja predsednika vlade na neprimerno ravnanje dotičnih ministrov, z aplavdiranjem medijem in drugim komunikacijskim kanalom, ki navijanje za zamenjave sprožijo in tudi vodijo do izvršitve, z vživljanjem v to družbeno dramaturgijo in identificiranjem z dilemami, ki jih zapleti odpirajo, iščemo svoj prostor pod svobodnim in moralnim soncem.
Ali se sploh zavedamo, kaj se v Sloveniji dogaja? Kam pelje ta aferaška histerija? Kaj iz nas kot državljanov dela ta moralizatorska obsesija, da mora zdaj eden, zdaj drugi brez pravega, predvsem pa brez dokazanega razloga odstopiti? Zakaj se tako dobro počutimo, če nonstop padajo glave? Od kod ta politični giljotinizem, ta socialni nihilizem?
Easy come, easy go
Osebno se zaradi političnih odstopov sicer ne sekiram preveč in z odstavljenimi v bistvu ne sočustvujem. Politiki ali politični nameščenci na izvršilnih funkcijah, četudi so strokovnjaki, pridejo in grejo. Easy come, easy go. Negotovost in nestabilnost položaja spadata zraven. Se mi pa vendarle zdi popolnoma zgrešeno, da ti odstopi nimajo prave in pravne podlage. Ne, nimajo je. Razumem interpretacijo, da sta morala Jure Leben in Dejan Prešiček oditi, ker ne bi več mogla uspešno opravljati svoje ministrske funkcije. Ne morem pa tega sprejeti kot racionalen argument, če po drugi strani predsednik vlade v isti sapi govoriči o njunih kvalitetah in celo pripominja, da bo te kvalitete in tak delovni elan moral imeti tudi njun naslednik. Če bi resno mislil, si ju pač ne bi pustil vzeti!
Edini cilj odstopov, kakršna sta Lebnov in že prej Prešičkov, je zadovoljevanje fantazme o brezmadežnosti. Še več! Gre za moralnopolitično neoporečnost, kot se je temu reklo v dobrih, starih časih, ko nam je vladal ne samo nek drug režim, ampak so vladale tudi popolnoma drugačne vrednote. To bi lahko z eno besedo poimenovali sindrom sendviča. Poslanec je domnevno res naredil nekaj nedopustnega in v nadaljevanju naučeno, zdresirano - kot pravi izvoljeni predstavnik ljudstva - s Pavlovovim refleksom odstopil, da se kuga nemorale ne bi širila naprej in kvarila mladine in njihovih staršev tudi.
Pogrešljivi, razgradljivi, obnovljivi
Ali je Prešičku kdo dokazal mobing? Ali morda zlorabo položaja, ker je tisti revež moral nekajkrat peljati njegove instrumente čez pol mesta? Je kdo dokazal neetično ravnanje Lebnu? Nezakonito financiranje SMC? Ali morda nameščanje razpisov? Ne. Šarec je sprejel njun odstop zaradi ljubega miru. Ker je po eni strani tako pameten, da se kot premier zaveda, da so ministri futer za topove javnosti in medijev. Da so pogrešljivi, razgradljivi in obnovljivi človeški resursi. Minister ali dva ali trije gor ali dol.
Šarec pa je po drugi strani tudi tako nor, da s serijskim sprejemanjem odstopov spornih ministrov in vsaj enega poslanca legitimira napadalnost samodeklariranih varuhov družbenopolitične morale. Govorim o morali razkrivaških medijev, ki prodajajo pričevanja Marka Jenšerleta ali emaile Nataše Pelko kot ultimativni dokaz za razkroj politične kulture. Slovenija že vsaj deset let - morda od afere Bulmastifi? - živi in funkcionira v moralnem univerzumu alternativnih dejstev. In če bi bila problem samo politika, bi še nekako šlo. Žal pa to postaja državljanski lifestyle.
